Pogovarjala se je Brigita Perše.

Foto: Tatjana Splichal

V Vatikanu je bila od 6. do 27. oktobra letos medijsko zelo odmevna škofovska sinoda o Amazoniji, tako v cerkvenih kot zunajcerkvenih krogih. Pri reviji Cerkev danes smo z vprašanji, ali potrebujemo Amazonijo tudi v Evropi, obrnili na prof. dr. Paula Michaela Zulehnerja, pastoralnega teologa in dolgoletnega dekana dunajske teološke fakultete.
 
Veliko ste raziskovali vero v Vzhodni Evropi. Kateri so danes največji izzivi za Cerkev?

Krščanstvo raste na vseh celinah, le v Evropi se krči. Slednje je povezano s koncem t. i. konstantinske dobe, v kateri sta cesar in papež skupaj dosegla, da so bili vsi podložniki katoličani. Biti krščanski je bilo v Evropi »usoda«, del kulture. Že s cerkvenim razkolom leta 1054, še zlasti pa z reformacijo, je bila ta enotnost porušena. Sedaj imamo več vej krščanstva: pravoslavne, protestante in katoličane. Še pomembnejše pa je, da se danes ljudje lahko oziroma se celo morajo svobodno odločiti, ali se bodo pridružili Cerkvi ali ne. Lahko se odločijo tudi za izstop iz nje; število takšnih brez pripadnosti Cerkvi postaja nova rastoča skupina. Peter Berger, dolgoletni vodilni sociolog iz Bostona, je sedanji družbeni trend označil kot korenit preobrat »od usode k izbiri«. Podobno je rekel tudi papež Frančišek nemškim škofom: »Ne živimo samo dobe sprememb, ampak tudi spremembo dobe, ki zastavlja nova in stara vprašanja.«
 
Kje vidite »znamenja upanja« za Cerkev v Evropi?

Vse več ljudi se zavestno odloča za pripadnost Cerkvi. Želijo biti del gibanja, ki ga je sprožil Jezus. Jezusu pri tem v prvi vrsti sploh ni šlo toliko za to, da bi nekoč prišli v nebesa, čeprav je tudi to pomembno. Zanj je bilo pomembnejše, da nebesa že sedaj prihajajo k nam. Govoril je o prihodu Božjega kraljestva, katerega opevamo na nedeljo Kristusa Kralja kot kraljestvo resnice, pravičnosti in miru. Poznam nemalo ljudi, tudi mladih, ki so se pridružili temu Jezusovemu gibanju in so dejavni v malih občestvih. To je veliko znamenje upanja.
 
Kaj menite kot pastoralni teolog o sinodi o Amazoniji?

V Amazoniji so si škofje močno prizadevali, da bi imeli žive skupnosti in dejavne vernike. Ker pa je tam pomanjkanje duhovnikov res veliko, te skupnosti vodijo laiki, večinoma ženske, pa tudi moški. To so ljudje, ki živijo evangelij, ga oznanjajo in si prizadevajo za uboge, prizadevajo pa si tudi za reševanje tropskega deževnega gozda in ogrožena avtohtona ljudstva v Amazoniji. Ne morejo pa obhajati evharistije. Ervin Kräutler, zaslužni škof najbolj prostrane brazilske škofije Xingu, ki je sodeloval pri pripravah sinode o Amazoniji, mi je pripovedoval, da tamkajšnji ljudje prinesejo mizo iz sosednje šole za obhajanje maše, ko pride k njim na pastoralni obisk. Papež Frančišek zato pravi, da je v teh živih skupnostih »lakota po evharistiji«. Nahraniti jo, pa naj bi bila naloga krajevnih pastirjev. Zato je škofe pozval, naj mu predložijo pogumne predloge, in jih povabil na škofovsko sinodo o Amazoniji v Rim.
 
Kateri so pogumni predlogi te sinode?

Pomembni so številni predlogi, zlasti tisti, ki odgovarjajo na izziv, kako lahko vsi skupaj prispevamo k »celostni ekologiji«, ki rešuje deževni gozd, pomemben za svetovno podnebje. Škofje se zavzemajo tudi za ogrožena ljudstva in njim lasten »amazonski obred«, da bi lahko evangelij sprejemali v govorici svoje kulture. Predlagajo tudi, ne da bi zavračali duhovniški celibat, da bi obstajala možnost izrednega posvečenja preizkušenih voditeljev skupnosti v diakone, v duhovnike. Ti potrebujejo zaupanje s strani skupnosti, saj prihajajo iz nje in služijo v njej. Škof Fritz Lobinger iz Aliwal v Južni Afriki je že pred leti predlagal, da bi takšne preizkušene osebe (»personae probatae«) posvetili.
 
Bi potrebovali tudi v Evropi podobno pogumne predloge? Zakaj?

Tudi pri nas je veliko župnijskih skupnosti, v katerih je ob nedeljah vse redkeje sv. maša, saj so brez duhovnika v kraju. Tudi tu so žive skupnosti, ki trpijo enako »lakoto po evharistiji«; združitev župnij v večje pastoralne enote pa je ne poteši. Vrh tega postajajo duhovniki zaradi upadanja števila duhovnikov preobremenjeni, vse več jih je na robu izgorelosti.
 
Kakšen tip duhovnika je danes v Evropi potreben oziroma želen?

V prihodnosti bomo imeli v vesoljni Cerkvi in s tem tudi pri nas v Evropi dve vrsti duhovnikov. Najprej tiste, ki jih poznamo – neporočene može z univerzitetno izobrazbo. Ti prihajajo s »prostega trga poklicev« (»freien Berufungsmarkt«). Poleg teh pa bodo obstajali tudi duhovniki nove vrste, ki bodo prišli iz skupnosti ter bodo od njih tudi izbrani, ki se bodo za to dejavnost izobrazili poleg svojega glavnega poklica in bodo nato za to konkretno skupnost tudi posvečeni. Škof Lobinger v zvezi s tem priporoča organiziranje vedno več takih duhovnikov v timu duhovnikov za določeno območje. Imenuje jih »team of elders«.
 
V Sloveniji imamo 37 stalnih diakonov ... V katerih službah so diakoni dejavni na nemškem jezikovnem področju? So kakšne prednosti oz. slabosti?

Diakon v prvi vrsti ni za oltar, ampak za služenje. Pri diakonskem posvečenju jim ne bi smeli slovesno izročiti (samo) štole, ampak tudi predpasnik za »umivanje nog«. Raziskava o diakonih v nemškem jezikovnem prostoru je pokazala, da veliko diakonov deluje predvsem v diakoniji oziroma karitas. So pa tudi takšni, ki bi bili najraje duhovniki. To so osebe, ki bi bili duhovniki, a se ne čutijo poklicani le v duhovništvo, ampak tudi v zakon. Ali bodo ti diakoni, ki jim je dostop do duhovništva zaenkrat še preprečen, v prihodnje tudi posvečeni, je odvisno tudi od tega, če jih bo živa skupnost predlagala. Enako velja tudi za dobro izobražene (oblikovane) zaposlene laike v pastorali.
 
Kaj bi predlagali našim duhovnikom ob volitvah v ŽPS leta 2020?

Papež Frančišek nima rad klerikalizma. Zanj imajo, kot je učil 2. vatikanski koncil, vsi krščeni enako dostojanstvo in poklicanost k svetosti. Skupaj z apostolom Pavlom poudarja, da so vsi krščeni prejeli Svetega Duha in z njim mnogovrstne talente. Bogastvo župnije so torej številni ljudje, ki sprejmejo Božji klic, razvijajo svoje talente in jih uporabljajo v dobro župnijske skupnosti. Takšni laiki torej niso župnikovi sodelavci, ampak Božji sodelavci v skupnosti, h kateri jih je Bog »pridružil« (Apd 2,47). Naloga župnika torej ni, da vse naredi sam. Njegova glavna naloga pri tem je skrb, da njemu zaupana župnijska skupnost ostane na poti evangelija.
 
Kaj je pomembno za dober odnos med duhovnikom in laikom v ŽPS?

Zelo pomembno je, da se laiki in duhovniki čutijo enakovredne, v smislu pisma Galačanom: »ni ne moškega ne ženske«. Raziskava župnijskih pastoralnih svetov v Avstriji leta 2009 je po eni strani pokazala, da resnično zavzeti člani ŽPS dobro vedo, s kakšnim namenom je prišel Jezus in s kakšnim namenom je tu župnijska skupnost. Po drugi strani pa je pokazala to, kar velja tudi za vsa druga dobra občestva: ljudje se veliko raje udeležujejo srečanj in sodelujejo, če je njihovo delo cenjeno, če so pohvaljeni oziroma če obstaja kultura priznanja. Najpomembnejše pa, kar so si v študiji želeli predvsem mlajši anketiranci, je, da lahko tudi zares sooblikujejo in soodločajo o tem. To obliko soudeleženosti papež Frančišek imenuje »sinodalnost«. Člani »polni Duha« se zberejo, da skupaj molijo, se posvetujejo in poslušajo ter najdejo dobre skupne rešitve. Župnik kot poslednji odgovorni razpravo pozorno posluša in navdihuje z evangeljsko spodbudo. Na ta blagi način zagotavlja, da sklepi razprav v ŽPS skupnost vodijo po sledi evangelija.

Članek je bil objavljen v reviji Cerkev danes.