Ob Janezovem odhodu v Slovenijo sem se tudi jaz za kratek čas odpravil iz misijona Ampitafa. Za dobra dva tedna sem se odpravil v Matango, kjer deluje malgaški red sester CIM (Coeur immacule de Marie). Posvečene so brezmadežnemu srcu Marijinemu in 8. decembra 1955 sta jih na Madagaskarju ustanovila msgr. Jean Wollf in Therese Genevieve.

Mark Anton s skupnostjo sester CIM (Coeur immacule de Marie) v Matangi. FOTO: Osebni arhiv

Vrtec, osnovna šola, nižja gimnazija

Spoznaval sem delo sester v Matangi, ki vodijo in tudi same poučujejo v tamkajšnjem vrtcu, osnovni šoli in nižji gimnaziji. Vodijo tudi dežurno ambulanto in seveda pomagajo pri pastorali na župniji. Obiskal sem vse šolske razrede in se predstavil učencem, jih nekoliko povprašal ter nagovoril glede poklicanosti. Ali morda razmišljajo o redovništvu ali duhovništvu, da pa je tudi poklicanost v družinsko življenje pomembna in da smo vsi skupaj najprej poklicani k svetosti.

Osnovna šola Lavalanga, kjer se učenci v leseni stavbi še učijo posedeni kar na tleh, saj nimajo miz in stolov. FOTO: Osebni arhiv

V vrtcu, osnovni šoli in nižji gimnaziji sester se skupaj šola več kot 600 otrok. FOTO: Osebni arhiv

Ko sem obiskal tri skupine vrtca, pa je bilo nekoliko drugače. Otroci so bili najprej zelo tihi in zadržani, ko pa smo preživeli nekaj časa skupaj, jih je že bilo težko utišati in pomiriti. Zelo so se namreč razživeli, ko so spraševali, kaj vse imamo v Sloveniji. Ali imamo tudi mi vrtčevske otroke, kokoši, avtomobile, ali pri nas rastejo kokos, mango, banane … Z njimi sem preživel tudi odmor za popoldansko malico. Osupnilo me je, ko so mi dajali od svoje malice. To je pravzaprav le majhen prigrizek, paketek s tremi piškotki, peščica smokijev, bombon in od tega mi je vsak posebej prinašal kak košček, ko so videli, da jaz nimam svoje malice. Tako jih namreč vzgaja sestra, da delijo med tiste, ki nimajo nič za malico. Spet drug dan pa sem prišel ravno pred časom, ki je namenjen spancu, vendar smo ga na koncu z otroki preživeli na igrišču, kjer smo se igrali, plesali, se učili pesmi »Naše veselje ne bo se končalo«, molili ob desetki rožnega venca, ki so jo opazili na moji roki in si ogledovali svetinjico, ki jo nosim okrog vratu. Res sem bil vesel, da so me tako lepo sprejeli medse in se me niso več bali, ampak že plezali po meni.

Formacija/vzgoja sester CIM traja 5 do 6 let, potem ob prvih zaobljubah prejmejo križ in obleko ter imajo po še 6 letih večne zaobljube. FOTO: Osebni arhiv

Sestre vrtec in šoli upravljajo ter tudi same poučujejo. FOTO: Osebni arhiv

Obiski družin

Nekaj popoldnevov sem namenil obiskovanju družin kristjanov. S sestro sva se jim pridružila v njihovih domovih, kjer smo se pogovarjali in molili. Spoznaval sem težke zgodbe, kakršna je zgodba mame štirih malih otrok, ki s težavo rastejo, saj ima mama tuberkulozo in od dojenja ne prejemajo dovolj hranilnih snovi. Njen mož in oče sta umrla, njena mama pa popiva. Tako torej s težavo preživlja svoje otroke in zdravi svojo bolezen. Sestre jo podpirajo, tako da ji podarijo zdravila in mleko v prahu, s katerim lahko hrani otroke.

Spoznal sem tudi navdihujočo zgodbo družine z desetimi otroki. V tej družini je mati vzgojiteljica v vrtcu pri sestrah. Oče je umetnik, ki ga je v mladosti podprl slovenski misijonar, da je lahko razvil ta svoj talent, ki ga kažejo že tudi njegovi otroci. Vsi se šolajo, dva sinova sta bogoslovca, najstarejša hči pa je že poročena. Če ne bi s sestrami šli na obiske, ne bi vedeli za bolne, ki potrebujejo pomoč in obisk duhovnika (spoved, maziljenje in potem redno obhajilo). Veliko delo so bili že preprost pogovor o njihovih težavah, zdravstveni napotki, ki jim jih je lahko nudila sestra in skupna molitev. Med obiski se nam je pridružilo vedno več otrok, tako da nas je bilo ob koncu v skupini že kar ducat. Tudi ljudje, ki so sicer nameravali samo iti mimo, so se nam pridružili pri obisku, ko so videli, da se pogovarjamo.

Običaji ob pokopu

V dobrih dveh tednih se je zvrstilo tudi nekaj smrti v naselju. Tako sem lahko spoznal antešaške običaje ob pokopu. Antešaki so eno od osemnajstih ljudstev, ki prebivajo na Madagaskarju in imajo lastno narečje ter običaje.

Sprevod ob prenosu pokojnika do župnijske cerkve. Tedaj se trgovci umaknejo z ulice, da napravijo prostor sprevodu. FOTO: Osebni arhiv

Zanje je značilno, da ob mrliču bedijo tri dni. Telo pokojnega najprej leži v domači hiši, kjer ga uredijo, zavijejo v belo blago in v podlogo, spleteno iz dolgih travnih bilk, ki mora biti nova in nerabljena. En dan in eno noč pa mrtvo telo leži v "skupni hiši" posamezne četrti, kamor prihajajo ljudje, da se poslovijo od pokojnika. Dopoldne preživijo skupaj v bližini hiše in vsi skupaj obedujejo (zakolje se govedo in skuha riž). Nato v sprevodu odnesejo telo do rodbinske grobnice. Če gre za kristjana, pa poprej še v cerkev, kjer se zanj obhaja sveta maša. Če je grobnica zelo daleč od kraja smrti, poskrbijo za prenos/prevoz posmrtnih ostankov do grobnice. Če pa to ni mogoče storiti v kratkem, obstajajo odbrana zemljišča, kamor se začasno pokoplje rajne do takrat, ko se jih lahko prestavi v rodbinsko grobnico.

"Ulica" v Matangi, kjer je osrednja cesta skozi naselje že tlakovana. FOTO: Osebni arhiv

V Matangi je umrl tudi »predsednik krajevne skupnosti katoličanov«, ki je bil tudi direktor državne šole. Ko je mrtvo telo še ležalo v domači hiši, sem skupaj s skupnostjo sester in duhovnikom molil ob rajnem in izrazil podporo njegovi družini. Na dan pokopa sem tudi preživel dopoldne v bližini »skupne hiše«, kjer je ležalo mrtvo telo, saj sem pospremil otroke, ki so se skupaj z učitelji šli poslovit od direktorja. Tukaj namreč ne zakrivajo ali odganjajo otrok od resničnosti naše umrljivosti, pač pa otroci na lastne oči vidijo truplo in se poslovijo od pokojnika. K pokojnemu direktorju šole so tako prišli vsi učitelji in vsi učenci šole. Glasno so jokali, ko so šli mimo njegovega trupla, saj jim je bil pokojni direktor pri srcu. Po kosilu smo mrtvo telo v sprevodu pospremili do župnijske cerkve. Vso pot, ki je trajala približno uro in pol, smo v vročem popoldnevu prepevali pesmi. Tudi poprej so v treh dneh, kar so bdeli ob mrliču, večino časa preživeli ob petju.

Obiski podružnic

Ob drugi priložnosti pa smo se z župnikom in sestro podali na celodnevno pot do podružnice Nosy be Masihanaka. Gre za polotok ob izlivu reke v morje, do katerega smo morali iti z drevakom.

Župnijska cerkev na polotoku Nosy be Masihanaka, kjer letos obhajajo 100 let prihoda krščanstva na polotok. FOTO: Osebni arhiv

 Tam smo se s sveto mašo poslovili od pokojnega očeta duhovnika tukajšnje škofije Farafangana. Obiskal sem tudi podružnice Ambopihônana in Vohitrapaly, kjer so tisti vikend imeli srečanje malgaškega Evharističnega združenja mladine (FET = Fivodronana Eokaristika'ny tanora) iz te župnije.

Podružnica Ambopihônana ki so jo zgradili slovenski misijonarji. FOTO: Osebni arhiv

Zbralo se je slabih sto mladih iz vseh podružnic. Srečanje smo v soboto zvečer začeli s plesom in igro, po večerji pa so se v cerkvi mladi iz posameznih podružnic predstavili z glasbeno točko. Bival sem bil pri domačinih, ki so mi izkazali veliko gostoljubja in bili navdušeni za učenje slovenščine. Tako se je večer nekoliko zavlekel ob spoznavanju osnov slovenske slovnice, že naslednje jutro pa smo z njimi pred mašo prebrali nedeljsko Božjo besedo v slovenščini.

Novozgrajena cerkev v Voitrapaly, ki je zaenkrat še lesena. Zaradi večjega obiska ob srečanju mladine pa so pred cerkvijo razpeli platna za streho. FOTO: Osebni arhiv

To je bila nedelja Božje besede, prva obletnica moje postavitve v službo bralca in tako so me spodbudili, da sem pri sveti maši prebral prvo berilo v malgaščini. Pri sveti maši sem tudi pomagal deliti obhajilo, saj mi je to bilo zaupano skupaj s prejemom službe akolita. Ob koncu svete maše, ki je bila obogatena s pesmijo in plesom mladine, smo tudi imeli kratko adoracijo. Po maši sem se še družil in slikal z mladino. Po kosilu pa smo se vrnili na svoje domove.

Skupinska slika z gostitelji v Vohitrapaly po nedeljski sveti maši. FOTO: Osebni arhiv

Po nedeljski maši v Ambopihônana nas je z župnikom in sestro tamkajšnji katehist povabil na kosilo. Jedli smo riž in kokoš. FOTO: Osebni arhiv

Posestvo Ambatomitio

Pred vrnitvijo v Ampitafa sem obiskal še posestvo sester CIM. Tam imajo hišo, krave in veliko obdelovalnih površin, s katerimi so vsaj v neki meri samooskrbne.

Med potjo na posestvo Ambatomitio lahko človek občuduje edinstveno rastlinstvo in živalstvo Madagaskarja. FOTO: osebni arhiv

Tam sestre v preprostosti dela na polju živijo vodilo "moli in delaj". Na poti s posestva naju je s sestro, ki me je spremljala, zajela močna nevihta. Naliv, ob katerem je voda stala na kolovozu, drla po bregovih, poleg tega je grmelo in se bliskalo. Ob vsem tem sem si mislil: "Gospod, če je tvoja volja, me boš ohranil, tudi v tej situaciji." Ko sva se po slabih dveh urah hoje s sestro vrnila v njihovo redovno hišo, mi je povedala, da je bila tudi ona enakih misli. Tako sva se nasmehnila ob tem, da sva vsak razmišljala v svojem jeziku, pa vendar nama je vera dajala isto misel.

Slovenski misijonarji v Matangi 

Misijon Matanga so pravzaprav zgradili slovenski misijonarji. Od leta 1973 so se tu zvrstili štirje: zdaj že pokojni Janko Slabe, moj mentor Janez Krmelj, Janez Mesec, ki sedaj deluje na misijonu Manambondro in Izidor Grošelj, ki se je po desetih letih služenja na Madagaskarju vrnil v Slovenijo in je sedaj župnik župnije Šentvid pri Stični.

Spominske fotografije slovenskih misijonarjev so obešene na hodniku župnišča. FOTO: Osebni arhiv

Od njegovega odhoda službujejo v Matangi domači malgaški duhovniki. Tako sem torej videl dela teh duhovnikov in z domačini veselo obujal spomine nanje, saj so pustili lep pečat v življenju Cerkve v Matangi.

Župnijska cerkev v Matangi, ki so jo zgradili in kasneje tudi povečali slovenski misijonarji. FOTO: Osebni arhiv

Hvaležen sem za ta bogat obisk Matange, za vse gostoljubje, ki sem ga bil deležen, za mnoge majhne, a dragocene trenutke pozornosti in ljubezni, ki smo jih uspeli živeti med seboj.