Na dan njunega prihoda je namreč misijonar Janez Krmelj praznoval 70. rojstni dan, ob katerem so ga obiskali tudi njegovi prijatelji duhovniki Malgaši. Ker sta Uroš in Igor bila na misijonu za tako kratek čas, smo zelo intenzivno delali in večere porabili za druženje. Na stran sem dajal čas za počitek in za molitev, tako da sem bil zadnje dni pred božičem precej utrujen in nekoliko raztresen. Na misijonu Ampitafa je sicer v teh dneh potekala duhovna obnova za različne starostne skupine, ampak še ne znam dovolj jezika, da bi lahko veliko odnesel od njih. Sem se pa udeležil svetih maš, ki so jih imeli v sklopu duhovnih obnov in pristopil k zakramentu sprave, preden je Janez odšel na podružnice. Mi je pa ta moja raztresenost in obremenjevanje z delom pomagalo, da sem uvidel, kako Gospod res prihaja med nas v vsakršni situaciji. Ne glede na to kaj se dogaja po svetu Gospod prihaja in je že prišel.

Med izdelovanjem kostumov za igro. FOTO: Mark Anton Ramšak 

Primer tega je bil ravno še včerajšnji dan, ko sem ves dan delal, hitel in se tudi obremenjeval. Dan se je odvijal kot navadno vse do konca zajtrka, ko sem šel ugasnit črpalko, ki je črpala med zajtrkom. Ko sem se vračal v hišo kjer stanujem sem pozdravil dekle, ki je čakala pred bolnišnico in ta me je po malgaški navadi vprašalo, kaj je novega. Odgovoril sem ji, da sem ravno ugasnil črpalko, in da bom še videl kaj bo današnje delo. In še preden sva se poslovila, me je že klicala župljanka, če bi šel pomagat izdelovati kostume za dramsko igro, na božični predvečer. Tako sem še v "mašnih oblačilih" šel pomagat. Še dvakrat v dnevu sem črpal vodo, izdeloval peruti za angela, šel z avtom iskati obleke za igro, si pospravil po sobi, ustvarjal vsebine za socialna omrežja. . . Ni mi bilo všeč, ker sem slutil, da mi bo zmanjkalo časa za molitev v obliki, ki mi je všeč in da ne bom uspel opraviti vsega dela, ki je na vidiku. In na koncu je res bilo tako. Ampak ne glede na to sem prepoznaval Božje delovanje v tem dnevu. Ko sem med pazenjem na črpalko premišljevalno molil bogoslužno branje in me je posebej nagovarjalo, kako usmiljen je Bog, da pušča naše grehe za sabo in se ne ozira nanje. Sploh ob misli na primer, ki se me je dotaknil, da petnajstletni fant ne prizna svojega otroka, ki ga je imel z vrstnico in naprej živi svoj vsakdan, kot da se ne bi nič zgodilo. Ko sem hitel pomagat iskat oblačila za igro in sem na poti srečal varuško in dobro leto staro punčko, ki me redno pokliče, kadar me zagleda in ji potem odgovorim. Ravno je jokala in sem počepnil k njej, prikorakala je do mene, posedel sem jo v naročje in ji začel s preprostimi malgaškimi besedami, opisovati kar je bilo okrog naju. Zeleno drevo, vijolično cvetje, rozasti natikači, kar pač znam. Potem ko sem jo vprašal, zakaj se je jokala, si je celo obrisala solzico, ki jo je še imela. In tako sva se vzajemno lepo pomirila ter se razšla.

Procesija skupaj s starši in otroki, ki so bili krščeni, pred cerkvijo. FOTO: Mark Anton Ramšak

Spet tretjič sem bil med izdelovanjem kril za kostum že nekoliko nestrpen in slabe volje, ker mi dekle, ki je potrebovalo krila za svoj kostum, ni hotelo več pomagati. Zaslišal sem namreč, kako si šestletna deklica ki se je igrala v bližini, prepeva "Svet, svet, svet." Res neverjetno in čudovito, kako Bog deluje preko teh svojih najmanjših.

Nismo imeli polnočnice, ker Malgaši nimajo ur in ni realno, da bodo sredi noči vstali ter prišli v cerkev. Smo pa na predvečer božiča ob 19.00 najprej zaigrali dramsko igrico, ki ji je sledila sveta maša. Na igrico smo se pripravljali ves adventni čas in je poleg igranih prizorov zaobsegala tudi plese in petje. Jaz sem v igrici igral kralja Heroda in sem skupaj z otroki med igro čakal na svoj čas v zaodrju, zakristiji. To je spet bila okoliščina nemirnosti, vendar sem se tedaj že naravnal, da sem bil zmožen širiti mirnost v to okoliščino. Tudi čez dan me je to presenečalo. Navkljub mojemu mudenju in raztresenosti sem v pogovorih z domačini govoril z nekim mirnim tonom, ki ni mogel izvirati od drugod kot od Boga. Od svete maše pa me nagovarja misel iz pridige, da v prenočiščih ni bilo prostora za sveto družino, ali je pa prostor zanje v mojem srcu?

Jaslice v župnijski cerkvi. FOTO: Mark Anton Ramšak

Današnji božični dan prežema veselo vzdušje med ljudmi. Poseben razlog za praznovanje je tudi ta, da je bilo 16 otrok krščenih pri sveti maši. Kako velika in lepa stvar, da so v polnosti sprejeti v občestvo Cerkve in kakšno čudenje ob tem, da so postali eno s Kristusom, Božji otroci. Do solz me je ganilo, ko jih je duhovnik oblival z vodo. Videlo se je, kako je tudi za starše in botre to svet dogodek in na koncu maše smo posebej zapeli zahvalno pesem skupaj z njimi. Kakor se je Kristus danes rodil v minljivo življenje, tako so bili oni danes prerojeni za večno življenje.

Skupaj z misijonarjem Janezom Krmeljem vam želiva blagoslovljen božični čas in ljubezni, veselja ter miru kakršnega more dati le Gospod, v letu 2026. Pozdravlja vas tudi občestvo v Ampitafaju, ki rado sliši kaj o Sloveniji.