Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Madagaskar: Bogoslovec Mark Anton Ramšak z mladimi peš romal na mašniško posvečenje

Za vas piše:
Mark Anton Ramšak
Objava: 12. 12. 2025 / 09:00
Oznake: Duhovnost, Svet, Misijon
Čas branja: 9 minut
Nazadnje Posodobljeno: 13.12.2025 / 08:54
Ustavi predvajanje Nalaganje
Madagaskar: Bogoslovec Mark Anton Ramšak z mladimi peš romal na mašniško posvečenje
Novomašnika so po sveti maši nadeli na rame in s pesmijo ter plesom odnesli iz prizorišča. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Madagaskar: Bogoslovec Mark Anton Ramšak z mladimi peš romal na mašniško posvečenje

Minili so trije meseci od mojega prihoda na Madagaskar, tako da je že četrtina predvidenega časa na otoku za mano. Poleg občestva na misijonu Ampitafa vedno bolj spoznavam tudi širšo cerkveno skupnost. K temu pa pripomorejo posebni dogodki, ob katerih se srečamo. Nazadnje je bilo to ob mašniškem posvečenju v Vangaindranu.

V škofiji Farafangana, pod katero spada misijon Ampitafa imajo letos enega novomašnika. Po obsegu ozemlja in številu duš lahko škofijo primerjamo s celotno Slovenijo. Posvečenje je bilo na nedeljo Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva. Skozi cel konec tedna je potekalo srečanje za mlade iz celotne škofije, na katerega smo romali peš s 150 mladimi iz pastoralnega okrožja Ampitafa.

Bogoslovec Mark Anton Ramšak iz župnije Sveti Pavel - Prebold preživlja 10 mesecev na Madagaskarju pri slovenskem misijonarju Janezu Krmelju, v misijonu Ampitafa.  

Mladina je prispela v Ampitafa v četrtek zvečer, obhajali smo sveto mašo in dobili so toplo večerjo. V petek smo se že ob 4. uri zjutraj zbrali v cerkvi in blagoslovili desetke rožnega venca, ki so jih vsi prejeli v dar ter se odpravili na 42 kilometrov dolgo pot. 

Desetke rožnega venca za skupine udeležencev. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Malgaši so res neverjetni, vajeni povsem drugačnih razmer. Nekateri so šli bosi celotno pot, drugi pa so imeli japonke ali natikače. Zaprta obutev tudi ni praktična, ker je med potjo treba tudi bresti po vodi v riževih poljih, kjer se noga pogrezne globoko v blato. 

Kaplan Sebastien, ki je spremljal mlade na romanju. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Veliko reko na poti prečkajo s pomočjo splava, ki je z vrvjo pritrjen na oba bregova. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Med potjo nismo imeli kakšnega obroka hrane, čeprav smo na cilj prispeli šele ob 17. uri. Najprej smo obhajali sveto mašo in šele nato je sledila večerja. Ustavili smo se le ob ličiju, ki smo ga nakupili z denarjem, ki ga je namenil Janez. Če tega ne bi bilo, verjetno nekateri ne bi nič jedli, razen kaj sadja, ki bi ga nabrali z dreves ob poti. Tudi majhnih stojnic s hrano ni bilo na poti vse do zadnje ure pred prihodom na cilj.

Mango s skoraj zrelimi plodovi. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Hodili smo hitro, saj niso imeli veliko prtljage. Pri večini je ta za 5 dni obsegala le pribor in krožnik, na katerega so prejeli hrano na srečanju, majhno plastenko, kakšen kos praznične obleke in morda odejo. Med srečanjem so spali kar na tleh, na slamnatih preprogah, ki jih tukaj ročno izdelujejo. Ker na prizorišču ni bilo vode, so se umivali v rekah in potokih med potjo, da so prispeli dokaj čisti. 

Postanek ob reki za umivanje. Ko se moški umivajo, gredo ženske dalje in obratno. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Med potjo smo se ustavljali za skupno molitev (Božja beseda, kateheza in petje), vmes pa sem se poskušal čim več pogovarjati z mladimi.

Postanek za molitev in katehezo. FOTO. Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Pot me je precej utrudila, ker sem si naprtal preveč prtljage. Poleg ostalih reči sem nosil 11 litrov vode, ker za razliko od domačinov ne morem piti vode iz reke ali vodovodnega sistema v naseljih. Mislil sem, da bo vsa pitna voda, ki jo bom imel, le ta, ki jo bom vzel s sabo iz Ampitafaja. Pozneje pa sem videl, da se lahko v Vangaindranu na tržnici kupi vodo v plastenkah po ceni, ki je podobna evropski. Na pot si tudi nisem vzel pokrivala, ker je vremenska napoved na telefonu kazala, da bo ves čas deževalo, vendar je med potjo sijalo sonce.

Mladi na poti. FOTO. Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Tako sem postopoma začel hoditi vedno počasneje in zaostajati za večino skupine. Nekje na polovici poti pa me je ob hoji po hribu navzdol zabolelo koleno in sem se moral malo ustaviti. Noge so bile že precej utrujene in malo naprej na poti mi je med prečkanjem reke spodrsnilo na kamnu. Padel sem v vodo in se nekoliko porezal po peti. Takrat sem le sprejel pomoč, ki so mi jo že prej ponujali mladi. Snel sem nahrbtnik in sedem plastenk vode razdelil mednje in celo zamenjal nahrbtnik s prtljago z enim izmed njih. Tako sem do konca poti hodil skoraj tako hitro kot večina skupine.

Zadnji postanek za molitev pred ciljem. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Tisti dan nisem jedel ničesar konkretnega od pol štirih zjutraj do 22. ure zvečer, ko sem večerjal skupaj z organizatorji, ki so jedli po končanem delu tistega dne. Ker sem spal manj kot bi bilo potrebno, se do nedelje nisem dovolj okrepčal in sem se v Ampitafa vrnil z avtomobilom, mladi iz našega pastoralnega okrožja pa so se vrnili peš. Ko sem ob njihovi vrnitvi srečal fante, ki so mi pomagali s prtljago, so mi povedali, da so takoj po vrnitvi v Ampitafa še malo igrali nogomet. Res neverjetno, koliko so zmožni, glede na to, da mnogi izmed njih preprosto ne jedo, ker pač ni dovolj denarja za hrano ali pa jedo zelo enolično in nehranljivo hrano, ki jim je dostopna.

Škof Marcellin med nagovorom za mlade. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Srečanje za mlade je obsegalo pogovor s škofom, pričevanja, pevske vaje za mašniško posvečenje, ples in vsesplošno druženje. Udeležilo se ga je skoraj 3000 oseb, ki so bile nastanjene na štirih lokacijah (šole in nastanitve katoliških ustanov). Za organizacijo in potek tridnevnega srečanja je skrbelo komaj nekje osem oseb, s katerimi sem preživljal čas. Med njimi so bili bogoslovci pripravniki, ki so zdaj dve leti na pastoralni praksi in sem jih že nekajkrat srečal. Pravzaprav so na enaki stopnji formacije kot jaz in podobnih let, tako da smo se dobro ujeli. Vse skupaj me je spominjalo na kakšen večji skavtski dogodek, le da je tu bilo še manj infrastrukture, kot smo je vajeni v Evropi.

Dvorišče misijona Vangaindrano, kjer sedaj deluje misijonar Stane Kerin. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

V nedeljo se je mladini pridružilo še obilo vernikov in skupaj smo obhajali sveto mašo z mašniškim posvečenjem. Po sveti maši je škof oznanil prestavitve duhovnikov ter župnije, na katerih bodo nastanjeni bogoslovci pripravniki. Med drugimi je pred vsem zbranim ljudstvom naštel tudi mene kot slovenskega bogoslovca na celoletni praksi na misijonu Ampitafa. Bil sem počaščen, da me je omenil in vesel, da je moje poslanstvo še na ta način potrjeno z njegove strani. Da se tudi v tem oziru vedno bolj vživljam v lokalno Cerkev.

Molitev pred Najsvetejšim na predvečer posvečenja. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Stadion, kjer je potekala sveta maša s posvečenjem. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Nagovor škofa po sveti maši. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Ob vsem tem dogajanju sem se tudi sam zazrl v poslanstvo duhovništva, v katerega prepoznavam, da me Gospod kliče. Ob molitvi mi je močno odzvanjala misel, da je v polnosti živeti kot Kristusov duhovnik nemogoče. Nemogoče je res v vsem perfektno odsevati Kristusa, biti brez napak, brez greha. Toda nato so mi prišle na misel Jezusove besede: »Pri ljudeh je to nemogoče, pri Bogu pa je vse mogoče.« (Mt 19,26) Naj mi pogum torej ne upade, ker je skupaj z Gospodom vse mogoče. Ne na način, da bi bil brez napak, brez greha, a vendar na način, da odsevam Kristusa, kot duhovnik.

Novomašnika so po sveti maši nadeli na rame in s pesmijo ter plesom odnesli iz prizorišča. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Aplavz in veselje ob koncu svete maše. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Mejnik treh mesecev je zaznamovalo jutro prvega tedna novega cerkvenega leta, ko sem pri maši prvič bral Božjo besedo. Že enkrat prej sem se na branje pripravljal nekaj dni. Razumel sem vse besede besedila in se celo posebej naučil prav naglasiti posamezne besede. Vendar sem ravno na dan, ko sem nameraval brati pri maši, moral na pot in je priložnost ušla. Tokrat pa so do začetke maše manjkale le štiri minute in še nihče od rednih bralcev ni prišel, tako da sem vzel knjigo in uspel besedilo v malgaščini enkrat prebrati pred sveto mašo. To mi ni ravno všeč, ker se tudi v Sloveniji poskušam primerno pripraviti na branje, da bi sporočilo res prišlo do poslušalcev. Ko sem pri maši bral, sem bil celo nekoliko prestrašen, ampak sem vendarle večino prebral povsem pravilno. In tako mi za popotnico ostaja spodbuda evangelija tistega dne. Stotnik mu je pa odgovoril: "Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen."

Skavt med razkosovanjem mesa za obed udeležencev srečanja. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

"Kuhinja" za 2500 udeležencev srečanja. Žene, ki so kuhale, so domačinke in so prostovoljno pomagale. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: "Resnično, povem vam, tolike vere nisem našel pri nikomer v Izraelu!" (Mt 8, 8.10) Stotnik je veroval, da more Jezus ozdraviti služabnika tudi na neobičajen način, na način, ki ga ne bi pričakovali. In k temu sem spodbujen tudi jaz, da kakor pri branju Božje besede tisto jutro preprosto dam od sebe, kar najbolje zmorem v danih okoliščinah, potem pa verujem, da bo Bog deloval in dajal sadove tudi na načine, kakršnih si sploh ne morem predstavljati.

Slovenski skavt pri razkosovanju mesa za obed 2500 udeležencev. Organizatorjem sem pomagal z vsakršnim delom, ki je bilo potrebno in sem ga znal. Za 2500 ljudi je zadostovalo eno dobro rejeno govedo, ki so ga zaklali, na kraju srečanja pa potem razkosali, očistili in skuhali. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

To je popotnica za ves moj čas na Madagaskarju, saj me veliko stvari ovira (nepoznavanje jezika, težave z zdravjem, nepoznavanje kulture), da bi delal kot sem navajen v Sloveniji, pa vendar se že rojevajo kakšni sadovi.


Nalaganje
Nazaj na vrh