Čas na misijonu Ampitafa je bil prvi mesec in pol močno zaznamovan s slovenskimi prostovoljci, ki so bili tukaj. Zaradi njih sem pridobival znanja in izkušnje s področij, ki bi jih v Sloveniji precej težje. Zlasti ob skupini štirih medicinskih delavcev, ki so bili tukaj mesec dni: Eva Trpin Fortuna, Liza Lea Lah, Metka Skubic in Erik Mihelj.

Prenašanje zdravil ob prihodu medicinskih delavcev. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Spremljal sem jih ob delu, ki je zaobsegalo vsakršno medicinsko oskrbo, ki so jo domačini potrebovali in ki jo tukaj lahko nudimo. Misijon Ampitafa zaobsega bolnišnico, manjšo lekarno, sprejemnico in porodnišnico ter sobo za zobozdravstvene posege. Zgodilo se je, da sem bil v enem dnevu navzoč pri treh porodih.

Oskrbovanje novorojenčka po porodu. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Tukaj imajo težave, ker ne morejo primerno opravljati pregledov otroka pred rojstvom, da bi bili že ob porodu pripravljeni na zdravstveno stanje novorojenčka, ki ima lahko velikokrat zelo nizko telesno težo zaradi revščine in podhranjenosti.

Tehtanje otrok z ročno tehtnico, ki jo sicer uporabljajo za tehtanje prtljage na letališču. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Tako se je pripetilo, da sem po enem porodu krstil otroka v sili, saj po presoji medicinskih delavcev ni dajal primernih življenjskih znakov. Ljudje v partnerska razmerja vstopajo pri zgodnejši starosti in porodnice so lahko stare komaj 14 let. Hkrati pa okrog 80 odstotkov deklet v okoliških licejih že uporablja hormonsko kontracepcijo, ki preprečuje ugnezdenje oplojenega jajčeca. Možno jo je dobiti zastonj, vendar gre za kontracepcijska sredstva, ki so v Evropi že prepovedana zaradi škodljivega učinkovanja na ženski organizem. Na Madagaskarju so jih celo preimenovali v »Zaupanje«, z namenom, da bi to prikrili. Misijonarju Janezu Krmelju se zdi ključno, da moški vidi porod, da mu to preoblikuje pogled na ženo. Da žena ni objekt poželenja, da ne vidi žene le kot sredstva, po katerem bo prišel do spolnega odnosa in užitka, temveč vidi, da je žena od Boga ustvarjena za porajanje življenja. In kako velik dogodek je rojstvo, ko oseba pride na ta svet. Res sem hvaležen za Metko, ki mi je kot predavateljica na fakulteti in mama razlagala, kar me je zanimalo s fiziološkega vidika poroda in s katero sem se lahko pogovarjal o vseh ostalih duševno-duhovnih razsežnostih poroda, tako za novorojenčka kot za starša. Razen nje so vsi ostali že pomagali na Madagaskarju in so mi poleg znanja iz svoje stroke predali tudi kakšen praktičen nasvet za bivanje na misijonu. Bogu hvala za naš lep skupen čas.

Izkušnjo dela z lesom je ob skupini POTA unovčil za pomoč zdravnikom. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Zdravnikom sem sprva nudil predvsem tehnično podporo, potem pa sem tudi že konkretneje sodeloval pri njihovem delu. Na primer pri puljenju zob. To storitev smo opravljali po simbolični ceni 80 centov na en zob, saj v državni bolnišnici puljenje enega zoba stane 5 evrov. Tukaj mnogo ljudi potrebuje puljenja zob, saj nimajo kulture umivanja zob in že od malega grizljajo sladkorni trs, ki jim močno načne zobe.

Popravljanje stola za zobozdravstvene storitve. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Tako imajo že 14-, 15- ali pa 16-letni otroci pregnite kočnike in zgornje sekalce. Po vrhu tega pa je sedaj v modi, da si dekleta/žene izpulijo zdrave zobe, da si lahko dajo delati zlate, ki jim jih ob sklenitvi razmerja kupijo možje. Skrb za zunanji izgled gre preko vsake razumne mere.

Odhod v Vatanato

Z medicinskimi delavci smo se za pet dni odpravili v Vatanato, večje naselje na podeželju pod hribi, kjer ni signala in nobene vrtine s pitno vodo. Zame je bil to velik izziv, nisem si predstavljal, kako bomo shajali z nekaj plastenkami pitne vode, ki bi jih premogli za na pot.

Na poti v Vatanato so prečkali most, ki so ga postavili slovenski prostovoljci iz Ribnice in Polhovega Gradca. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Pokrajina, ki obdaja naselje Vatanato. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

V molitvi sem večkrat spraševal Boga, kako bo to izgledalo, ali bi mogoče raje kar ostal v Ampitafaju. Pa mi je bila dana misel: »Kako se bo Gospod razodeval kot Rešitelj, če pa ne pustim, da bi kar koli bilo prepuščeno negotovosti? Če Gospod nima kje delovati, ker ga ne spustim zraven, ker mu ne zaupam, potem ne more on sam preskrbeti na neverjeten, čudežen način, kakršnega si jaz ne morem predstavljati.«

V Vatanatu so medicinsko pomoč nudili ob vhodu v cerkev, saj ni bilo primernejšega mesta. Jutranja priprava na sprejem pacientov. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

V Vatanato so se, čez viseči most, odpravili na obisk tamkajšnjega dispanzerja. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

In tako je bilo, pod cerkvijo in župniščem v Vatanato teče reka, v kateri domačini perejo oblačila, pomivajo posodo, se kopajo, si umivajo zobe . . . Mi smo si to vodo prekuhavali ter jo uporabljali za kuhanje in pitje. Naredili smo si čaj iz limonske trave ali listov pomaranč, ki rastejo v okolici.

Čaj iz listov pomaranče. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

V Vatanatu jih je domačin učil opraševanja vanilije. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Tam smo med drugim nudili pomoč gobavcem in garjastim otrokom. Primeri, kakršnih v Sloveniji ne srečamo. Ko smo se vrnili v misijon Ampitafa, smo še cepili otroke, določali dioptrijo in delili očala, spremljal sem tudi šivanje odrezanih prstov. Prav tako smo uspeli usposobiti in uporabljati stare mikroskope, ki jih imajo na misijonu. Zdravstvenega dela tukaj ne zmanjka.

Oskrbnik misijonske postojanke Vatanato, ki varuje poslopja, kadar ni misijonarjev. Z leve proti desni: Metka Skubic, Erik Mihelj, Eva Trpin Fortuna, oskrbnik Flie, Liza Lea Lah, in Mark Anton. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Četudi pri vsem tem ne gre za nekaj, kar bi običajno počel duhovnik ali bogoslovec v Sloveniji, so to dragocene izkušnje, ki mi krepijo vero in me oblikujejo, da sem bolj odprt do soljudi. Da poznam njihovo življenje in njihove stiske. Misijonar Janez mi je zaupal: »Če ne bi vedel, kaj se dogaja z vsako posamezno osebo, kakšne stiske preživlja, ne bi mogel tako lahko shajati.«

Učencem v šoli so predstavili pravilno umivanje zob in jim podarili zobne ščetke. FOTO: Osebni arhiv M. A. Ramšaka

Zaradi težkih in neurejenih življenjskih razmer je lahko veliko napetih odnosov in nestrpnosti. Upam, da bom zaradi teh izkušenj tudi jaz uspel živeti manj odtujeno. Da ne bi bil trdosrčen do drugih in zazrt le v svoje skrbi. Pač pa v zavesti, da smo vsi le ljudje, z lastnimi omejitvami in darovi. Ljubljeni Božji otroci, ki se nas je Bog neprenehoma pripravljen usmiliti in nam nuditi pomoč. Poklicani, da se upodabljamo po njem, da izkazujemo usmiljenje, živimo ljubezen in medsebojno širimo mir in upanje.