Že mesec in pol je, odkar sem pristal na Madagaskarju in počutim se vedno bolj domače. Pot od glavnega mesta do misijona Ampitafa je bila zame zelo naporna.

Pakiranje in nalaganje prtljage v in na kombi pred 21-urno vožnjo. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Državna cesta na poti v misijon Ampitafa. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Očitno sem zaužil nekaj mikroorganizmov, ki jih telo še ni vajeno in sem tako pot, ki je obsegala približno 25 ur vožnje (skoraj 1000 kilometrov), preživljal z drisko in bruhanjem. Ker so me prebavne in druge blažje zdravstvene težave ter slabo počutje spremljale še nekaj časa, sem na lastni koži izkušal Janezove besede, da je tu dovolj že samo to, da preživiš. Ni bilo prijetno, še posebej zato, ker so ceste v izredno slabem stanju.

Delo na državni cesti do misijona Ampitafa. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Sredi lepega zmanjka asfalta na cesti, po kateri si se prej vozil 90 km/h. Ali pa naletiš na ogromno luknjo sredi cestišča, zaradi katere moraš zapeljati na pol dol z vozišča. In to je prvih 21 ur vožnje. Zadnje štiri ure vožnje pa so minile brez asfalta, od tega zadnji dve po cesti, ki jo je Janez Krmelj sam naredil, ker državni interesi ne segajo tako daleč na podeželje.

Velik železni most na poti do misijona Ampitafa. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Prva tedna v Ampitafaju sem preživljal s skupino petih prostovoljcev: trije mladi, ki so sestavljali tehnično ekipo programa POTA (Barbara, Miha in Klemen) in dva domačina iz Polhovega Gradca (Uroš in njegov sin Blaž). Takoj po prihodu smo že v vrtino, ki je ostala, ko je skupina Kitajcev iskala dragocene rudnine na tem kraju, namestili novo črpalko za vodo, da smo bili oskrbovani s pitno vodo.

Montirali smo sončne celice na misijonski postojanki Vatanato, ki je od Ampitafaja oddaljena približno 35 kilometrov, do nje pa smo potovali po 'kolovozih' slabe štiri ure z avtomobilom.

Montiranje sončnih celic v Vatanatu. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Montiranje sončnih celic s prostovoljci tehnične ekipe programa POTA. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Tesarili smo mizo in »slovenski kot« za novo župnišče, ki ga je Janez zgradil, za duhovnika, ki bo deloval na tem misijonu, potem ko njega več ne bo, ter zamenjali leseno ograjo do dvorišča. Prav tako sem nekoliko pomagal pri Uroševem glavnem projektu, to je preurejanju štirikolesnika iz bencinskega na električni pogon.

Skupaj s prostovoljci tehnične ekipe programa POTA. Med izdelovanjem mize in »slovenskega« kota za novo župnišče. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

V tem času času je tudi misijonar Pedro Opeka obiskal misijon Ampitafa, saj je del Humanitarnega združenja Akamasoa, ki ga je ustanovil v glavnem mestu. To je bil velik praznik za tukajšnje občestvo.

Voščilo Pedru Opeki za 50 let duhovništva. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Skupaj z misijonarjem Opeko smo obhajali sveto mašo, po kateri je tudi simbolno odprl licej, ki že pet let sprejema učence. Ogledal si je misijon, ki ga je sedaj že drugič obiskal in skupaj smo bili pri obrokih.

Napis Lycee Akamasoa, ki so ga med plesom oblikovali učenci. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Licej, ki spada pod okrilje Akamasoa. Dvonadstropna zidana stavba med lesenimi kolibami domačinov v bližini. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Z učenci po odprtju liceja. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Okrasni napis za jedilnico s svetopisemskim citatom v slovenščini in malgaščini. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

V spominu mi ostaja pričevanje misijonarja Opeke o začetkih delovanja na Madagaskarju. Kako je bil njegov prvi poskus stika z domačini polom. Ko se je iz misijonske postojanke odpravil v neko vas, so se ga otroci prestrašili. Bil je povsem neznan, saj so prvič videli belca in začeli jokati, prišle so mame, jih vzele in vsi so se poskrili.

Misijonar Pedro Opeka med pridigo. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Prepoznal je, kako ga Sveti Duh sprašuje: "Kaj počneš tukaj?" Spoznal je, da bo moral počasneje stopati v stik z domačini. Kot vstopno mesto se je pozneje pokazal nogomet, ki ga je igral z domačini okrog misijona. Bili so navdušeni nad njegovo spretnostjo in so ga povabili v svojo ekipo.

Tako je z njimi uspešno zmagoval na tekmah, celo v velikem kraju, ki leži severneje. Tam so namreč gledali zviška na vse, kar je južneje od njih. In tudi tukaj je lahko pričeval. Enkrat so vsi njegovi soigralci, da bi ohranili niz zmag, po nasvetu vrača počeli neke nesmiselne reči (skakanje čez visok zid), le on jih ni. In ko so ga vprašali, zakaj ne, jim je odgovoril, da je on le Božji človek, da je veren in ne potrebuje nobene pomoči vrača.

Dvorišče misijona Ampitafa. Veliko gradbenih del je v teku. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Tako se je po dveh tednih skupnega dela, spoznavanja hrane, rastlinstva, kulture in domačinov skupina petih prostovoljcev odpravila iz misijona Ampitafa. Že na predvečer njihovega odhoda pa je prispela nova skupina štirih medicinskih delavcev, ki so tu pomagali mesec dni. O tem pa kaj več v naslednjem oglašanju.