Tudi Anglež Janez H. Newman, kasnejši spreobrnjenec, kardinal, svetnik in cerkveni učitelj, je v najstniških letih bral Newtonov spis O prerokbah in prišel do »najtrdnejšega prepričanja, da je papež Antikrist, ki so ga napovedali Danijel, sv. Pavel in sv. Janez«.

Drugače pa menijo poznavalci novega papeža, ki pravijo, da je papež, ki prinaša edinost. Najprej je zedinil kardinale, ki so mu pri volitvah namenili vsaj dvotretjinsko podporo (vsaj 89 od 133 glasov). Za enotnost govori tudi kratkost konklava: izvoljen je bil že drugi dan, podobno kot Benedikt XVI. leta 2005 in Frančišek leta 2013.

Redovnika Roberta Prevosta navdihuje avguštinska duhovnost, ki je duhovnost edinosti in občestva.

Kritični glasovi nekoliko pretirano in priostreno trdijo, da je njegov predhodnik Frančišek povzročil nekakšen »trk civilizacij« ali vsaj neravnovesje med »starim svetom« (Evropo), Latinsko Ameriko in Severno Ameriko. »Stari svet« je Frančišku zameril premajhno upoštevanje tradicije, Severna Amerika je v njem gledala »antipoda«, človeka z južne poloble, ki širi južnoameriško teologijo in nima simpatije do severnoameriške »teologije uspešnosti«. Papež Prevost te tri svetove spet povezuje. Prihaja iz Severne Amerike, dobro pozna jezik in duha Južne Amerike – v Peruju je bil misijonar – in je obenem človek iz zahodnega sveta. Zdi se, da so kardinali v njem res prepoznali človeka, ki prinaša harmonijo.

Redovnika Roberta Prevosta navdihuje avguštinska duhovnost, ki je duhovnost edinosti in občestva. Avguštinu pripisujejo slavni izrek, ki ga povzema tudi koncil: »V potrebnih rečeh naj bo edinost, v manj bistvenih svoboda, v vsem pa ljubezen.« Edinost omenja tudi škofovsko in sedaj papeško geslo na grbu, ki je sposojeno pri sv. Avguštinu: »V Enem (Kristusu) smo eno« (In illo uno unum).

Z balkona bazilike sv. Petra je Leon XIV. napovedal, za kakšno Cerkev si bo prizadeval: »Za misijonarsko Cerkev, za takšno, ki gradi mostove in dialog ter je vedno odprta za sprejemanje.« Povabil jo je, naj »brez strahu gre naprej, z roko v roki z Bogom in drug z drugim«. V pridigi ob umestitvi je postavil edinost kot ključno zadevo papeževanja, ko je rekel: »Želim, da je naša prva velika želja želja po zedinjeni Cerkvi, ki naj bo znamenje edinosti in občestva in naj postane kvas za spravo v svetu«, »kvas edinosti, občestva in bratstva v svetu«.

Iz njegovega dotedanjega delovanja je dovolj jasno, da edinosti ne pojmuje kot poenotenje (uniformnost) okoli niza idej in načel, ampak kot sad pristnega pogovora. »Edinost ne ukinja različnosti,« je povedal ob isti priložnosti.

Kar zadeva skrb za edinost kristjanov, za katero bomo v tednu molitve molili in delali (od 18. do 25. januarja), pa velja omeniti papeževo apostolsko pismo V edinosti vere, ki je izšla le nekaj dni pred njegovim potovanjem v Turčijo in Libanon (27. 11. do 2. 12. lani). Posvečena je obeleževanju 1700. obletnice prvega koncila vesoljne Cerkve v Niceji leta 325, katerega sad je »nicejska veroizpoved« (mašna vera).

Leon XIV. je človek edinosti, še več, je služabnik in graditelj edinosti, ki nikogar ne osiromaši, ampak vse obogati.

Na tej veroizpovedi sloni ekumensko gibanje, saj se je oklepajo in jo molijo vsi kristjani različnih Cerkva. »Teološke spore je treba pustiti za seboj,« je zapisal papež, »saj so izgubili razloge za obstoj. Potreben je ekumenizem, ki je obrnjen v prihodnost, potrebna je sprava po poti dialoga in izmenjave darov in duhovne dediščine. Edinost med kristjani nas ne osiromaši, ampak nas obogati.«

V znamenju te iskrene odprtosti je bilo tudi srečanje s 86-letnim patriarhom Bartolomejem I. v Istanbulu. Podpisala sta izjavo, v kateri izražata skupno željo, da bi kmalu mogli vsi kristjani vsako leto skupaj obhajati veliko noč.

Leon XIV. je človek edinosti, še več, je služabnik in graditelj edinosti, ki nikogar ne osiromaši, ampak vse obogati.