Po papeževih besedah je izpoved vere v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, srce krščanske vere, ki je še kako aktualno tudi danes: »Daje nam upanje v težkih časih, v katerih živimo, sredi številnih skrbi in strahov, groženj vojne in nasilja, naravnih nesreč, hudih krivic in neravnovesij, lakote in revščine, ki jih trpijo milijoni naših bratov in sester.«

Veroizpoved nam kaže Boga, ki je blizu

Nicejski koncil je leta 325 sklical cesar Konstantin v času, ko se je sicer končalo preganjanje Cerkve, a so jo pretresali notranji spori. Posebej nevaren je bil nauk duhovnika Arija, ki je trdil, da Jezus ni pravi Božji Sin, ampak le posrednik med »nedosegljivim, oddaljenim Bogom in nami«. Koncilski očetje pa so v zvestobi Svetemu pismu in apostolskemu izročilu potrdili vero v »enega Boga« in »enega Gospoda, Jezusa Kristusa, Sina Božjega«, ki je »enega bistva z Očetom«.

Ikona s podobo nicejskega koncila: v središču je cesar Konstantin, spodaj pa leži Arij. FOTO: Wikimedia Commons

»Nicejska veroizpoved ne izraža filozofske teorije,« poudarja papež: »Izpoveduje vero v Boga, ki nas je odrešil po Jezusu Kristusu.« Govori »o Bogu, ki nam je blizu, ki nas spremlja na naši poti po cestah sveta in v najtemnejše kotičke zemlje. Njegova neizmernost se kaže v tem, da se naredi majhnega, da odloži svojo neskončno veličino, ko postane naš bližnji v malih in revnih.«

Kasneje je Carigrajski koncil leta 381 dodal še člen o Svetem Duhu in tako je nastala nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki jo še danes molimo pri maši. Kljub razkolom med vzhodno in zahodno Cerkvijo in kasneje s protestantsko reformacijo je ta obrazec ostal skupna točka vseh krščanskih izročil, zasidral pa se je tudi v liturgiji.

Veroizpoved, uresničena v življenju

Papež se v pismu sprašuje, ali veroizpoved danes zares notranje sprejemamo: »Kar govorimo z usti, mora prihajati iz srca, da se to lahko uresniči v življenju. … Ali razumemo in živimo to, kar izgovarjamo vsako nedeljo, kaj to, kar izgovarjamo, pomeni za naše življenje?«

Ali razumemo in živimo to, kar izgovarjamo vsako nedeljo?

»Veroizpoved nas zato vabi k izpraševanju vesti,« pravi papež in našteva nekaj vprašanj: Kaj mi pomeni Bog in kako pričujem o veri vanj? Je zame res Gospod življenja, ali so mi pomembnejši maliki, je zame res Oče, na katerega se obračam kot otrok, je zame res Stvarnik, ki ga srečujem v vseh ustvarjenih bitjih? Kako delam z njegovim stvarstvom?

Leon XIV. v apostolskem pismu poleg tega poudarja, da vera v Jezusa zahteva več kot le to, da mu sledimo kot Učitelju, tovarišu, bratu in prijatelju: »spominja nas, naj ne pozabimo, da je Jezus Kristus Gospod, Sin živega Boga,« ki je za nas, za naše zveličanje prišel iz nebes in trpel na križu. Božja ljubezen, izražena v Jezusu Kristusu, nas zavezuje, da se ljubimo med seboj: »Ko se soočamo z nesrečami, vojnami in bedo lahko pričujemo o Božjemu usmiljenju ljudem, ki dvomijo vanj, le če izkusijo njegovo usmiljenje skozi nas.«

Za skupno pot v Svetem Duhu

Nicejski koncil pa ima veliko vrednost tudi v prizadevanjih za edinost kristjanov. Po papeževih besedah ponuja veroizpoved model prave edinosti v legitimni različnosti, kot je en Bog v Trojici, saj je »edinost brez mnogoterosti tiranija, mnogoterost brez edinosti pa razkroj«.

Ob obletnici so v spomin na nicejski koncil v Vaticanu izdali posebno znamko. FOTO: Vatican Media

Papež v pismu poziva: »Zato moramo pustiti za seboj teološke polemike, ki so izgubile svoj smisel, da bi prišli do skupnega mišljenja in še bolj do skupne molitve k Svetemu Duhu, da bi nas vse združil v eni veri in eni ljubezni.« Ne gre za povratek v stanje pred delitvami, niti samo prepoznanje razlik, ampak ekumenizem, usmerjen v prihodnost, poudarja papež: »To je teološki izziv in še bolj duhovni izziv, ki od vseh zahteva kesanje in spreobrnjenje. Zato potrebujemo duhovni ekumenizem molitve, slavljenja in čaščenja, kot se je to zgodilo pri nicejsko-carigrajski veroizpovedi.«

Papež dokument zaključuje s klicanjem Svetega Duha, da bi nas spremljal pri tem prizadevanju: »Pokaži nam poti, po katerih naj hodimo, da se bomo s tvojo modrostjo lahko vrnili k temu, da smo eno v Kristusu: da bo svet veroval.«