Zoe Romanowsky, sodelavka katoliškega spletnega portala Aleteia, je pet posameznikov, ki se v svojem poklicu vsak dan srečujejo z brezdomci, vprašala, kakšen smisel ima darovati denar ljudem, ki zanj prosijo na ulici.



Nov dan, poln opravkov, jaz pa hitim po pločniku, da bi pravočasno prišla do naslednjega sestanka. Na vogalu ulice me ustavi razkuštran in neurejen možak in me prosi za denar. Zavedam se svoje dolžnosti, da darujem za uboge in vem, da mi v žepu plašča tiči petdolarski bankovec – ali naj mu ga dam ali ne? Kako lahko najbolje pomagamo brezdomcem in potrebnim, ki jih srečujemo na cesti?

Aleteia je ta vprašanja zastavila petim posameznikom, ki vsak dan delajo z brezdomci in ubogimi. Takole so odgovorili na prvo vprašanje (odgovore na drugo vprašanje predstavljamo v enem naslednjih prispevkov):

Ali naj brezdomcem na ulici kar neposredno darujemo denar – zakaj ali zakaj ne?

Jaz pravim ne! – razen če in dokler jih resnično ne poznate. Sam darujem denar brezdomcem, ampak šele takrat, ko jih spoznam in vem, kakšne so njihove potrebe. Običajno se na njihovo prošnjo odzovem z besedami: »Ne, pri sebi nimam drobiža, lahko pa vam kupim kaj za pojesti in vam izkažem svojo naklonjenost.« Po mojem mnenju je v vsakodnevnem »sporazumevanju na pločniku« kar preveč preprosto zgolj vreči nekaj kovancev za »rešitev problema« in s tem očistiti svojo vest. To preprosto ne deluje. Ne reši nobenega problema in ne izkaže spoštovanja človečnosti brezdomca v stiski. Spoznajte jih – resno mislim. Vprašajte jih, kako jim je ime. Poglejte jim v oči. Prosite jih, naj molijo za vas! Ko spoznate njih in njihove potrebe – ko jih resnično spoznate kot osebe – jim boste morda lažje darovali ali posodili nekaj denarja, podobno kot bi pomagali prijatelju. Sam torej najprej vedno rečem ne. Uprite se hitremu reševanju težav.

—Steve Sarnecki, ustanovitelj človekoljubne organizacije SALT, župnijske ustanove, ki pomaga lačnim, brezdomcem, izgubljenim in osamljenim v Baltimoru v ameriški zvezni državi Maryland

*****

Kot mi je nekoč dejal moj oče, je vse, kar naredim za bližnjega, stvar med menoj in Bogom, kaj pa bližnji naredi z mojim darom, je stvar med njim in Bogom. Izkušnje z brezdomci pa so me veliko naučile. Prva stvar, o kateri moramo razmisliti, je ta: ali je oseba, ki nas prosi za denar, resnično brezdomec ali le nepridiprav, ki malce postopa po ulici? Poznam ljudi, ki to počnejo, ker je to najlažji način, da pridejo do malce drobiža.

Opažam, kako zasvojenost, duševne bolezni in/ali obup pri brezdomcih povzročajo navado, da pridobljeni denar potrošijo za nekaj, kar si želijo in ne za stvar, ki jo resnično potrebujejo. Ne trdim, da je vse, kar z denarjem nakupijo, škodljivo, vsekakor pa denarja ne porabijo premišljeno in pametno. Precej strašljiva je misel, da bo naš prispevek nekoga pahnil v še slabši položaj, kar je povsem v nasprotju z našimi nameni.

—Cortez McDaniel, programski in izvršni direktor Centra očeta McKenne, neprofitne socialne službe z jezuitskim izročilom, ki pomaga revnim in brezdomcem v ameriški prestolnici Washington

*****

Sledite svojemu srcu. Sama darujem denar ljudem na ulici, kajti očitno nimajo ničesar in podobno bi storil tudi Jezus, če bi se sprehodil mimo njih. Mimo njih pa se sprehodi v naši podobi.

—Mary Jo Copeland, ustanoviteljica in direktorica človekoljubne ustanove Sharing and Caring Hands, ki vsak dan skrbi za potrebe ubogih v Minneapolisu v ameriški zvezni državi Minnesoti

*****

Denver, kjer je sedež organizacije Christ in the City, ponuja številne možnosti za ljudi, ki se želijo umakniti z ulic. Naša politika je, da brezdomcem, ki jih srečujemo, ne darujemo denarja, saj bi s tem spremenili naravo odnosa, ki ga želimo vzpostaviti. Prizadevamo si, da bi jim ponudili informacije o tem, kam se lahko v Denverju zatečejo, če želijo dobiti, kar potrebujejo in če si ob tem želijo tudi našega spremljanja.

—Phil Couture, direktor človekoljubne ustanove Christ in the City, neprofitne organizacije, ki ljudi izobražuje, da spoznavajo, vzljubijo in služijo ubogim v Denverju v ameriški zvezni državi Kolorado

*****

Pred kratkim sem se vozil v Nashville in sem naletel na moža v invalidskem vozičku, ki je pri semaforjih prosjačil za denar. Ko sem se mu približal, sem opazil, kako si razburjeno prizadeva, da bi popraskal po hrbtu, vendar brez uspeha. Ustavil sem svoj avtomobil, mu v roko stisnil nekaj dolarjev in ga popraskal po hrbtu. Bil je izredno hvaležen, dosti bolj za praskanje kot za denar! Zakaj sem to storil? V tistem trenutku sem čutil, da me vodi Sveti Duh. Ob kakšni drugi priložnosti bi morda vljudno odklonil pomoč.

Povedati želim, da ni nobenih pravil, kdaj darovati denar in kdaj ne. Vsako osebo si moramo ogledati in presoditi na podlagi svojih vtisov. Edino pravilo, ki ga predlagam, je to, da bi morali vsakega posameznika opaziti in ga ne spregledati. Prepričan sem, da je naša brezbrižnost do brezdomcev, kot da bi bili neživi predmeti ali nadležne žuželke, dosti bolj uničujoča kot če jim ne damo denarja. Na koncu koncev sta dostojanstvo in spoštovanje vredna dosti več kot malce drobiža.

—Mark Gordon, predsednik Združenja sv. Vincencija Pavelskega v škofiji Providence v ameriški zvezni državi Rhode Island

Vir: www.aleteia.org
Foto: Aleteia