Dr. Christopher Kaczor, profesor filozofije in etike, si je vedno predstavljal, da je psihologija alternativa veri. Nato pa je odkril »pozitivno psihologijo« in vse se je spremenilo.

Kaczor je bil pravzaprav tako navdušen nad prepletenostjo krščanstva in pozitivne psihologije, da je o tem napisal knjigo: Evangelij sreče: znova odkrijte svojo vero z duhovno prakso (The Gospel of Happiness: Rediscover Your Faith Through Spiritual Practice).

Knjiga preučuje empirična dognanja v pozitivni psihologiji, ki izpostavljajo modrost in veljavnost krščanske prakse in nauka. Vsebuje tudi veliko praktičnih nasvetov, kako postati srečnejši v vsakdanjem življenju, česar si želi večina ljudi.

Mnogi kristjani še vedno dvomijo v psihologijo, toda Kaczor trdi, da zato, ker je bil Freud ateist in nastrojen proti veri, ne pomeni, da psihologija ni napredovala v razumevanju dejstva, kaj pomeni biti človek.

Pozitivna psihologija je veja psihologije, ki se osredotoča na načine, kako človeška bitja dosežejo zadovoljstvo in smisel. Poudarek je na osebnostni rasti in pogledu v prihodnost, ne pa na patološki obsedenosti s preteklostjo. Izraza »pozitivna psihologija« se je domislil Abraham Maslow, na splošnem področju psihologije pa se je uveljavil šele leta 1998, ko se je Martin Seligman odločil, da bo to tema njegovega zagovora ob imenovanju na položaj predsednika Ameriškega združenja za psihologijo. Odtlej je veliko raziskav potrdilo učinkovitost pozitivne psihologije v pomoč dobremu počutju in duševnemu zdravju.

»Tako kot je Aristotelova naravna teologija okrepila krščansko teologijo, pozitivna psihologija danes prinaša empirično upravičenost in pomoč krščanski praksi, kot neke vrste naravna moralna teologija«, pojasnjuje Kaczor.

Krščanska praksa in nauki o molitvi, hvaležnosti, odpuščanju in kreposti so denimo povezani z dejavniki pozitivne psihologije, kot so smisel, odnosi, dosežki, udejstvovanje in pozitivna čustva, in ti dejavniki lahko našo vero občutno obogatijo.


Vir: www.aleteia.org
Foto: splet