Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Ali nevtralna oblika molitve ni dovolj?

Andrej Glavan
Za vas piše:
Andrej Glavan
Objava: 26. 10. 2021 / 09:48
Oznake: Duhovnost, Maša, Vera
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 26.10.2021 / 09:54
Ustavi predvajanje Nalaganje
Ali nevtralna oblika molitve ni dovolj?
Glede na bogoslužne knjige je predviden odgovor v nevtralnem ali obojepomenskem izrazu, ki je enak moški obliki. FOTO: Tatjana Splichal.

Ali nevtralna oblika molitve ni dovolj?

Vprašanje bralke: Zadnje čase vse več žensk pri skupni molitvi v cerkvi uporablja žensko obliko glagolov in pridevnikov, npr. pri skupnem kesanju (priznam, da sem grešila v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustila in slabega storila ...) ali pri molitvi po obhajilu (Jezus, verujem v te ... Jezus, tvoja sem živa in mrtva). Poleg tega, da je nevtralna oblika moška (razen za podpornike teorije spola), pa ženska oblika, ki je daljša za en zlog, poruši ritem skupne molitve občestva in to zaznavam kot moteče. Kaj menite o tem?

Odgovarja Andrej Glavan, upokojeni novomeški škof: 

Zahvaljujem se vam za vprašanje in še bolj za pozorno spremljanje bogoslužja ter besedil, ki jih izgovarjamo. Vašo pozornost je pritegnila ženska oblika molitev in odgovorov na mašni dialog v cerkvi, ki ga prepoznavate kot motečega.

Glede na bogoslužne knjige je predviden odgovor v tako imenovanem nevtralnem ali obojepomenskem izrazu, ki je enak moški obliki. Slednja oblika lepo povzema obe obliki za različna spola in tako ohranja lepo enoglasno izrečeno obliko besedil. 

Vsa skupnost vernikov pa se lahko čuti enakovredno pri bogoslužju. Tako bogoslužje ni prikaz osebnih egoističnih glasov, ampak skupno slavljenje Boga.

Vedno bolj v vse pore družbenega življenja vdirajo razne ideologije, ki želijo izpostaviti to ali ono za bistveno in nujno potrebno. Slednje ideologije zožijo vsebino na golo formo in zahtevajo, da se vse prilagaja temu ali bolje rečeno njihovemu pogledu. 

Čim bolj vehementno zatrjujejo svoj prav, tem bolj so prepričani, da delajo prav in pravzaprav sebe postavljajo v vlogo odrešenika. Pri tem so gotovo najbolj glasni ravno zagovorniki teorije spola in ostale skupine, ki nekdaj običajne stvari postavljajo pod vprašaj in s tem vnašajo vedno hujšo zmedo, sploh med mladimi ljudmi.

Potrebna je velika skrb in ljubezen, da se v cerkvi pri bogoslužju in tudi v Cerkvi kot občestvu ne začnejo neskončna prerekanja, zakaj takrat smo bolj podobni ljudem pod babilonskim stolpom, kot pa mladi Cerkvi v Jeruzalemu, ki je bila enih misli in enega Duha. 

Ravno zgled prve skupnosti kristjanov je merilo skozi vso cerkveno zgodovino in tudi za današnji čas.

Vedno si moramo prizadevati za edinost, pa ne le v bogoslužnih izrazih, temveč toliko bolj za edinost med nami v naših življenjih. To ne pomeni, da kogarkoli odrivamo in ga postavljamo ob stran, ampak gre za sledenje Jezusovi želji, da bi bili vsi eno.

Upam pa, da bomo lahko rekli skupaj z apostolom Pavlom, ki v pismu Korinčanom pravi: »Končno, bratje, veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, živite v miru, pa bo Bog ljubezni in miru z vami« (2 Kor 13,11). 

To bo najlepša popotnica za lepo in doživeto bogoslužje v naših cerkvah, kjer se zbirajo naša občestva. 

Naj dobri Bog blagoslavlja vaše napore in željo, da bi bogoslužje resnično doživljali kot srečanje nas vseh z nebeškim Očetom.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (43/2021). 

Nalaganje
Nazaj na vrh