Kot je papež poudaril uvodoma, Bartimajevo vero odseva njegova molitev, ki ni boječa in običajna; Gospoda namreč kliče »Davidov sin«, torej prepozna v njem Mesija. Potem ga z zaupanjem kliče po imenu: »Jezus«. Ne boji se ga in ne vzpostavi razdalje. »Iz vsega srca izkriči Bogu – prijatelju vso svojo dramo: 'Usmili se me!' Ne prosi ga drobiža, kot je to delal z mimoidočimi. Ljudi prosi drobiž, Njega, ki zmore vse, pa prosi vse. Ne prosi milosti, temveč prosi usmiljenja zase in za svoje življenje. To ni majhna prošnja, je pa lepa, saj prosi sočutje, Božje usmiljenje, njegovo nežnost,« izpostavi sveti oče.

Jezusa, ki lahko stori vse, se prosi vse. On komaj čaka, da bo izlil svojo milost in veselje v naša srca. Žal pa mi ohranjamo razdaljo zaradi boječnosti, lenobe ali nezaupljivosti.

Slepota le točka ledene gore

Bartimaj, doda Frančišek, ne uporablja veliko besed. Izreče bistveno in zaupa Božji ljubezni, Gospoda ne prosi miloščine, temveč pokaže vse, svojo slepoto in svoje trpljenje, ki je šlo onkraj tega, da ni mogel videti: »Slepota je bila le točka ledene gore, saj so bile v njegovem srcu rane, ponižanja, neuresničene sanje, napake, očitki. Molil je s srcem in tudi mi, ko prosimo Boga za milost, vključimo v molitev svojo zgodovino, rane, ponižanja, neuresničene sanje, napake, očitke.«

Je naša molitev pogumna in vztrajna?

Frančišek vernike spodbuja k samorefleksiji o molitvi – je naša molitev pogumna in vztrajna kakor Batimajeva, zmore »zagrabiti« Gospoda, ki gre mimo, je »vsebinsko bogata« in na široko odpre srce pred Gospodom? »Mu prinašam zgodovino in obraze svojega življenja? Ali pa je molitev medla, površna, sestavljena iz obrednih običajev brez čustev in srca? Ko je vera živa, je molitev iz srca, ne prosi za drobiž in se ne skrči na trenutne potrebe. Jezusa, ki lahko stori vse, se prosi vse. On komaj čaka, da bo izlil svojo milost in veselje v naša srca. Žal pa mi ohranjamo razdaljo zaradi boječnosti, lenobe ali nezaupljivosti,« opozarja Frančišek.

Slepota je bila le točka ledene gore, saj so bile v njegovem srcu rane, ponižanja, neuresničene sanje, napake, očitki. Molil je s srcem in tudi mi, ko prosimo Boga za milost, vključimo v molitev svojo zgodovino, rane, ponižanja, neuresničene sanje, napake, očitke.

Bartimaj naj nam bo za zgled

Mnogi med molitvijo ne verjamejo, da Gospod lahko stori čudež, je še poudaril in navedel pričevanje o argentinskem očetu, ki so mu zdravniki rekli, da 9-letna hčerka ne bo preživela noči v bolnišnici, on pa se je z avtobusom odpeljal v 70 kilometrov oddaljeno Marijino svetišče. »Vso noč je molil: 'Gospod, reši jo in daj, da bo živela.' Molil je k Mariji, vso noč je vpil k Bogu, zjutraj pa je ob vrnitvi v bolnišnico našel jokajočo ženo. Pomislil je: 'umrla je'. Žena pa je rekla: 'Ne morem razumeti. Zdravniki pravijo, da je nekaj čudnega, zdi se, da je ozdravljena.' Kriku tega človeka, ki je prosil vse, je Gospod prisluhnil in mu je dal vse,« je dejal sveti oče in se vprašal, ali imamo v molitvi takšen pogum: »Bartimaj naj nam bo s svojo konkretno, vztrajno in pogumno vero za zgled.«