Daleč na vzhodu

Rusko federacijo sestavlja 85 upravnih enot. Najdlje na vzhodu leži Čukotsko avtonomno okrožje, ki je veliko 737.700 kvadratnih kilometrov in ima malo več kot 50.000 prebivalcev. To je domovina Eskimom sorodnih Čukčev (na sliki) in nekaterih drugih ljudstev, v minulem stoletju pa se je priselilo tudi veliko Rusov. Glavno in največje mesto Čukotskega avtonomnega okrožja je Anadir, ki je tudi najbolj vzhodno ležeče rusko mesto. Ustanovili so ga leta 1889. Sto let pozneje je imelo dobrih 17.000 prebivalcev, po razpadu Sovjetske zveze se je precej izpraznilo, danes pa živi v njem okrog 15.000 ljudi. Mesto je zelo barvito, saj so stanovanjski bloki (vsi so novi ali obnovljeni) živo pisani. V tamkajšnji leseni pravoslavni cerkvi je prostora za tisoč vernikov. V njeni bližini je največji kip sv. Nikolaja na svetu – visok je deset metrov.

Zadnja kolonija

Ob severovzhodni obali Krete leži skalnat otoček Spinalonga, ki so ga Benečani pred stoletji spremenili v pomembno utrdbo. Pozneje so ga osvojili Turki, nazadnje pa je prišel pod Grčijo. Leta 1904 so začeli na otok pošiljati gobavce. Pogled nanje je bil grozen, zato so nekateri otok opisovali kot pekel na zemlji. Toda življenje v zadnji evropski koloniji gobavcev, ki je imela na vrhuncu skoraj štiristo prebivalcev, je z leti postalo znosno. Grška država je sezidala vrsto poslopij, med njimi cerkev, lekarno in dvorano za razvedrilne dejavnosti. »Skrbe tudi, da bolniki, ki ostanejo na otoku skoraj vse življenje, žive v družinskem krogu. Ne pošljejo jih v veliko bolnišnico, temveč žive bolniki v stanovanjih in sami kupujejo vse potrebno od branjevk, ki redno prihajajo na otok. Ženske kuhajo, šivajo in celo vodijo gospodinjstvo. Razen zdravnika, duhovnika in nekaj strežnikov je na otoku tudi nekaj zdravih žena, ki so svojim možem prostovoljno sledile v pregnanstvo. Pogosto sklenejo bolniki zakon tudi med seboj,« je 14. aprila 1939 pisal Družinski tednik. Gobavci so na Spinalongi živeli do leta 1957, danes pa je otok turistična znamenitost.

Herojska hladnokrvnost

V sredo, 24. avgusta 1921, je 212 metrov dolg britanski cepelin R38 krenil na še en poskusni polet. V bližini mesta Hull na severovzhodu Anglije je naredil nekaj hitrih zavojev, vendar konstrukcija ni zdržala povečane obremenitve. Cepelin je razpadel, odjeknila je silovita eksplozija, zaradi katere so na bližnjih poslopjih popokale šipe. »Krmar zrakoplova je pokazal naravnost herojsko hladnokrvnost in do zadnjega trenutka ni izgubil prisotnosti duha. Ko je opazil katastrofo, je z vso silo obrnil zrakoplov proti reki Humber. Posadke sicer ni mogel več rešiti, preprečil pa je nedogledno nesrečo, ki bi se bila zgodila, ako bi razrušen zrakoplov padel na tla v mestu,« je poročal časnik Jutro. V razbitinah je umrlo 44 od 49 oseb na krovu. To je bila ena najhujših nesreč, v katere so bili vpleteni cepelini.