Aljaž Baša prihaja iz župnije Beltinci. Na domačiji še živita njegova starša, mama Nataša in oče Andrej, ter sestra Katja z možem Matejem in tremi otroki – Renejem, Nejo in Matevžem. Osnovno šolo je obiskoval v Beltincih, srednjo pa na Ekonomski šoli Murska Sobota, smer logistični tehnik. Že v mladosti je bil precej dejaven - igral je nogomet, plesal folkloro in bil, kot pravi, »vedno med prvimi, ko je bilo treba kaj ušpičiti«.

Z veroučenci na tekmi v Stožicah. FOTO: Osebni arhiv 

»V prostem času sem bil "neuraden" nogometni sodnik in "uraden" odbojkarski sodnik. V domači župniji sem bil ministrant, pozneje voditelj ministrantov in animator,« pripoveduje Aljaž. 

Po srednji šoli se je Aljaž odločil za duhovniški poklic in študij nadaljeval na Teološki fakulteti in v bogoslovju v Ljubljani, nato še dve leti v Zagrebu. Diakonsko službo je opravljal v Črenšovcih, leta 2018 pa prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je služboval v Murski Soboti, Martjancih in Tišini, od leta 2019 do 2024 je vodil tudi Škofijski odbor za mladino.

Aljaž Baša v Medžugorju. FOTO: Osebni arhiv 

Od avgusta 2023 je župnik na Gradu na Goričkem in pri Svetem Juriju v Prekmurju, letos januarja pa je prevzel še župnijo Kuzma. »Da mi ne bi zmanjkalo dela,« doda v šali. V prostem času se rad druži z nečaki, obišče nogometno tekmo, skoči na morje ali prisluhne slovenskim ljudskim pesmim in dalmatinskim klapam.

Kdo je zaslužen za to, da vam je ime Aljaž? 

Starša sta imela pripravljeno ime za deklico, a sem na svet prijokal jaz, pa je oče dejal: »Pa naj bo Aljaž«. Zgleda, da to ime takrat pri nas v Prekmurju še ni bilo preveč aktualno. To se je pokazalo pri mojem svetem krstu. Ko so starši z mojima botroma prišli k župniku in ga prosili naj mi določi krstnega zavetnika je dejal, da je »Aljaž preveč moderno ime« in da ne bom imel krstnega zavetnika. Največkrat so mi starši voščili ob godu svetega Aleša, v bogoslovju so me »zafrkavali«, da je najboljše, da imam god 1. novembra, ko je praznik Vseh svetih. Ko pa sem bil kaplan v Murski Soboti, sem spoznal starejšega možakarja, ki je perfektno govoril slovensko, angleško, nemško, francosko in latinsko. Eno popoldne se je odpravil v knjižnico in razvozlal ime »Aljaž« ter prišel do sklepa, da je izpeljanka iz imena »Elija«. Od takrat naprej veselo in hvaležno praznujem svoj god 20. julija, ko goduje sveti Elija. 

Kaj menite, da vas povezuje s svetim Elijem, čeprav med vama leži več tisočletij zgodovine? 

Kljub zgodovinski in kulturni razdalji lahko rečem, da naju v prvi vrsti povezuje vera. Elija je živel v času, ko je bila vera v enega Boga zasmehovana in ogrožena, pa vendar je vztrajal, goreče in brez strahu. Tudi danes se pogosto znajdemo v svetu, ki ni vedno naklonjen veri, tišini, molitvi. Njegova pokončna drža me opominja, naj ostanem zvest Bogu, četudi bi nas bilo malo ali bi bili v manjšini. Elije si ne predstavljam kot »junaka brez napak«, ampak kot nekoga, ki kljub bojem ni obupal nad Bogom. To mi daje upanje ter zagon za duhovništvo ter oznanjevanje in pričevanje. 

Pridiga v rojstni župniji v Beltincih. FOTO: Osebni arhiv 

Vas ljudje kdaj povprašajo o pomenu vašega godovnega zavetnika? Kako jim ga predstavite?

Kadar pride pogovor nanj, ga predstavim kot človeka molitve in tišine ter hkrati kot nekoga, ki zna stopiti v ogenj. Ni bil všečen, ni iskal priznanja. Bil je zvest. In to me nagovarja. Morda ga ne poznamo vsi tako dobro kot svetega Frančiška ali svetega Antona. Od njega lahko vzamemo pet sestavin za krščansko življenje: 

• 1. Biti goreč za Boga: Elija ni sklepal kompromisov z grehom ali malikovanjem. 
• 2. Moč molitve dela čudeže: s svojo molitvijo je Elija zaprl nebo, da ni deževalo in z molitvijo priklical ogenj z neba. 

Z veroučenci v Gardalandu. FOTO: Osebni arhiv  

• 3. V preizkušnji imeti pogum: Elija se ni ustrašil kralja Ahaba ali lažnih prerokov. Branil je Božjo resnico tudi zoper grožnje s smrtjo. 
• 4. Zaupati v Božjo previdnost: v času suše je Elija zaupal v Božje vodstvo – bil je hranjen ob potoku s kruhom, ki so mu ga nosili krokarji. 
• 5. Prisluhniti notranji tihoti in Božjemu glasu: Elija je v puščavi spoznal, da Bog ni le v ognju in viharju, temveč tudi v »šepetu lahnega vetra«.

Sveti Elija ni umrl, temveč je bil vzet v nebo v ognjenem vozu. Kako naj razumemo ta nenavadni in mogočni dogodek? Kaj pravzaprav simbolizira?

Dogodek je opisan v 2 Kr 2,11: »Ko sta šla naprej in se grede pogovarjala, glej, se je prikazal ognjen voz in ognjeni konji ter so ju ločili; in Elija se je v viharju vzdignil v nebo.« Ogenj, ki ga obdaja, me spominja na to, da je Elijevo življenje »zažgala« Božja prisotnost. In voz, ki ga odnese – kot da Bog reče: »Nisi izgubljen. Tvoje iskanje, tvoje solze, tvoj pogum niso šli v prazno.« Tudi nam Bog pripravi pot, ki je ne vidimo, a je resnična. Ognjeni voz simbolizira Božjo bližino, ki je mogočna, čista, svetla in nedoumljiva. »Elijev vzpon« v nebo kaže, da ni ušel smrti kot bežanju, ampak kot prehodu v polnost življenja. Spominja nas, da so svetniki živi – da obstaja razsežnost onkraj naše logike, kamor nas Bog kliče.

Ilustracija Elije, ki moli pred Bogom v nebesih. FOTO: Andreja Peklar 

Elija se pojavi ob Jezusovi spremenitvi na gori Tabor, skupaj z Mojzesom. To pomeni, da je bil v Božji slavi, še pred Jezusovim vstajenjem. Elija je bil tako zvest Bogu, da ga Bog ni pustil umreti kot druge ljudi. Bog je z Elijem naredil nekaj izjemnega. 

V Sloveniji svetega Elija ne častimo tako pogosto kot na primer na Hrvaškem, kjer mu je posvečenih celo več cerkva in je zelo znan med ljudmi. Zakaj mislite, da se njegov god pri nas ni tako močno uveljavil?

Mislim, da je to najprej in predvsem zgodovinski in kulturni razlog. Na Hrvaškem, posebej v Dalmaciji ter Bosni in Hercegovini, ima Elija vlogo narodnega zavetnika, pogosto ga povezujejo z zaščito pred točo, sušo in drugimi vremenskimi ujmami. Pri nas se je to mesto bolj pripisalo svetemu Roku ali svetemu Florjanu. Morda pa ni poznan tudi zato, ker ne ponuja hitrih rešitev. Njegova zgodba je zahtevna – govori o tišini, puščavi, zaupanju, tudi ko ni odgovorov. In mnogim Slovencem to ni vedno najbolj »priljubljena« pot.

Kako praznujete svoj god? Imate morda kakšno posebno navado?

Praznujem ga najprej s sveto mašo, ob kavi z verniki, ki pridejo k sveti maši. Za tem pa sledi kosilo z brati duhovniki. Pa tudi svoje domače ta dan ali pa nedeljo po godu počastim s kosilom.

Aljaž skupaj z mamo na romanju v Assisiju. FOTO: Osebni arhiv 

Kaj bi vprašali svojega zavetnika, če bi ga danes srečali na ulici?

Postavil bi mu tri vprašanja: »1. Kako si prepoznal Boga v rahlem šepetu, ne v viharju? 2. Kako si v času dvoma in pritiska ohranil srce odprto za Boga, ne da bi otopel ali postal zagrenjen? 3. Kje si našel pogum, ko je bilo nevarno?« 

Bi še kaj radi dodali, izpostavili o svojem svetniku? 

Elija nas uči, da je zvestoba odločitev – tudi, ko je puščava, ko ni tolažbe. Da tudi preroki jokajo. Da Bog ne pozabi nikogar, čeprav je včasih dolgo tiho. Prepričan sem, da danes bolj kot kdaj koli potrebujemo svetnike, kot je sveti Elija, ki nas učijo: kako biti goreč, a ne razdiralen; pogumen, a ne nadut; tih, a ne neopazen.