Prošnja k svetemu Maksimilijanu se iz mesta ob Savinji, reki Adsalute, že stoletja dviga pod nebo. Železna krona velikega rimskega sina ni tiščala, a ga je okronala za večnost. Alma Maksimilijana Karlin je vsako leto 12. oktobra navsezgodaj zjutraj šla v cerkev. Ker kdor ima god, ima godovnika. In kdor ima godovnika, ima stik z nebesi. Neutrudna raziskovalka človeške duše je napisala izjemen zgodovinsko-duhovni roman, ki so ga zdaj po 87 letih prvič objavili. Z njim skozi boj dobrega in zlega postavlja večen spomenik svojemu rodnemu mestu Celje.

Alma Karlin

Krščanski škof, ki so ga zaradi njegovih prepričanj ubili

Na temelju svetniške legende je Alma Karlin v romanu Maksimilijan Celjski v ospredje postavila duhovni boj med prokuratorjem Evlazijem, ki je zaradi politične oportunosti preganjal zgodnje kristjane, in Maksimilijanom, rimskim mladeničem in krščanskim škofom, ki so ga zaradi njegovih prepričanj ubili. Bolečina človeške žrtve nas zadane skozi nežno, poduhovljeno ljubezensko zgodbo mučenca in prokuratorjeve hčere Kornelije.

Z romanom je želela postaviti spomenik rodnemu mestu

Roman z izvirnim naslovom Ein Statthalter Norikums je Karlinova napisala leta 1938 in je do danes ostal neobjavljen. Obsežni rokopis na 355 straneh hranijo v Rokopisnem oddelku NUK v zapuščini Alme M. Karlin. Kot je poudarila sama, ne gre za zgodovinarsko delo: »Tega dela nisem napisala, da bi iz njega nastala kronika, temveč da bi zabeležila medsebojno odzvanjanje različnih miselnih smeri, ki so značilne za večino prehodnih časov, predvsem pa, da bi pokazala duševno-duhovne tokove tistih daljnih dni, zato sem izbrala poznejši datum od dveh, ki sijeta iz bogastva legend, torej leto 303 kot leto Maksimilijanove smrti, kar se mi je zdelo še toliko bolj upravičeno, ker sta oba zgodovinska datuma vprašljiva. Iz istega razloga sem Evlazija enkrat imenovala prokurator, spet drugič upravitelj province. Zato ponavljam: Čeprav je bila Claudia Celeja po izkopaninah in zapisih videti tako, kot sem jo tukaj opisala, moja knjiga ni kronika trdnih dejstev, temveč ima svoje težišče na duhovnem boju obeh glavnih likov. Prav tako sem sama, ki sem opisala neštete stvari širnega sveta, želela v tem delu postaviti spomenik svojemu rodnemu mestu.«

Jerneja Jezernik, prevajalka romana Alme Karlin o Maksimilijanu Celjskem iz nemščine v slovenščino. Foto: Ivo Žajdela

Krona, ki mu jo je nekoč obljubil vedeževalec

Odlomek iz romana (str. 360): Dim je postal temnejši, luči so zbledele. Znova je blodil po neštetih, zdaj ne več lepih ulicah in uličicah mesta, iskal trgovsko četrt in je ni več našel, povsod iskal za kakšnimi napisi, votivno aro, kakim znamenjem, da bi videl, da njegovo ime še naprej živi med ljudmi, vendar je vse to iskal zaman. Kaj je nastalo iz Rima, čudovitega, neuničljivega Rima? Povsod so v njegovo uho vdirali tuji, barbarski glasovi, povsod je videval tuje stvari, tuja oblačila, in ko je hodil mimo krščanske molilnice, je do njega v vseh tonskih oblikah, toda vedno vriskajoče in polno hvaležnosti, prodiralo: »Sancte Maximiliane, ora pro nobis!«

To je bila torej tista krona, ki mu jo je nekoč obljubil vedeževalec! Krona, ki ga ne bo nikoli tiščala, vendar jo bo nosil stoletja ... Krona nesmrtnosti. Evlazij je prestrašen prisluhnil, vendar je slišal le tuljenje vetra, nato pa ga je obdal molk. Rahel dim se je razkadil. Znočilo se je. Kar precej časa je upravitelj kot ukoreninjen nepremično stal pred ognjiščem, katerega žerjavica je ugasnila, potem pa se je čisto počasi obrnil in se vzdolž zidu pritipal na prosto. Zunaj je bila črna noč. »Kot v meni!« si je apatično mislil in začel sestop.

Nagrobni križ na grobu Alme Karlin na Svetini nad Štorami. Foto: Ivo Žajdela

Svetovna popotnica in avtorica številnih knjig

Alma Maksimiljana Karlin (12. oktober 1889, Celje–14. januar 1950, Pečovnik pri Celju) se je rodila slovenskim staršem, njena mama je izhajala iz narodno zavedne družine prvega slovenskega notarja v Celju, Miheljaka, oče je bil slovenskega rodu s koreninami domnevno plemiškega izvora v Italiji. Mama Vilibalda je bila učiteljica na nemški dekliški šoli, Almin oče Jakob Karlin pa upokojeni avstroogrski major. Pri Karlinovih doma so govorili nemško in Almo vzgajali ob nemških zgledih iz zgodovine, književnosti in glasbe.

Za Karlinovo je bilo vprašanje narodnosti brez pomena. Na njenem potnem listu je bil emblem Kraljevine SHS, po potrebi se je predstavila kot Avstrijka, v resnici pa se je imela za državljanko sveta. Govorila in pisala je v nemščini. Srednjo šolo je končala v Gradcu in se odločila za študij jezikov (angleščine, francoščine, latinščine, italijanščine, norveščine, danščine, ruščine in španščine) v Londonu. Leta 1914 se je umaknila na Švedsko in Norveško, v Celje se je vrnila leta 1918 in ustanovila šolo za tuje jezike. Leta 1919 se je odpravila na pot okoli sveta in prepotovala Južno in Severno Ameriko, Daljni vzhod, Tihomorske otoke, Avstralijo, Novo Zelandijo in Jugovzhodno Azijo. Predmeti iz njene popotniške zbirke so shranjeni v Pokrajinskem muzeju Celje. Med drugo svetovno vojno se je znašla pod udarom obeh strani, saj je bila »hkrati antinacistka in antikomunistka«. Pokopana je na Svetini nad Štorami.

Špela Kuralt, Poklon apostolu ljubezni in mestu medverskega dialoga, Alma M. Karlin, Maksimilijan Celjski, Delo, 25. 11. 2025Ivo Žajdela, Alma Karlin – državljanka sveta, Demokracija, 3. 12. 2009Ivo Žajdela, Alma M. Karlin: Sama, Demokracija, 23. 9. 2010

Silvija Borovnik, Alma Karlin – svojevrstna pisateljska osebnost, Zora, št. 1, 2014Alenka Puhar, Alma Karlin, zadnje poglavje, Slovenski čas, št. 93, 28. 1. 2018

Zvezdana Bercko, Prepotovala svet kot še nobena, Alma Karlin, Večer v nedeljo, 17. 11. 2019Špela Kuralt, Po domačih poteh ene največjih popotnic, Alma M. Karlin, Delo, 20. 5. 2023

Peter Štih, Sv. Maksimilijan Celejaski, Maksimiljijanova meniška celica v Pongauu in začetki pokristjanjevanja Karantancev, Zgodovinski časopis, letnik 73, št. 3–4, 2019