Že nekaj časa je znano, da je Branko Cestnik postal vrhunski slovenski romanopisec. Zelo odmevna sta bila že njegova prva romana Sonce Petovione (2019) in Šesti pečat (2022). Dolina zvezd je tretji del trilogije, ki jo je zastavil z večernico Pogovori z njo (2023) in nadaljeval z Razmikom med žerjavi (2024).

Enega naših najboljših piscev zgodovinskih romanov še posebej navdihujejo nepovedane vojne zgodbe slovenske preteklosti. Po dveh epskih romanih iz časa prvih kristjanov v rimski Petovioni smo z zadnjo knjigo dobili zaokroženo trilogijo o slovenskih mobilizirancih v nemško vojsko v drugi svetovni vojni. V romanu Pogovori z njo se je Jakob Špilek vračal iz pekla v Normandiji, Razmik med žerjavi nas je soočil s krvavimi jarki vzhodne fronte v Ukrajini, Dolina zvezd pa spregovori o najbolj perečem in še danes živem povojnem dogajanju doma.

V romanu je dal glas tisočim neslišanim zapostavljenim

Glavna oseba romana Dolina zvezd Cveto Ogorelc se po strašnem zaključku v Budimpešti (roman Razmik med Žerjavi, 2024) kot pobegli nemški vojak vrne v domovino. Postane partizan, brez omahovanja tudi komunist in član partije. Potem pa se ga dotakne smrt – drugačna od tistih, ki jih je videl ali sam zakrivil. Na pragu večnosti se sooči z lastno krivdo.

Avtor je v romanu o prelomnem letu 1945 podaril glas tisočim neslišanim žrtvam kot posameznim individualnim zgodbam. Skozi različne zgodbe krmari med optimizmom in upanjem težko pričakovane svobode, grozo zločinskega nasilja in zloveščo samoumevnostjo novega komunističnega družbenega ustroja, položeno v koncentracijsko taborišče Šterntal (Strnišče) pri Ptuju in razrešeno na mejah Kozjaka.

Branko Cestnik med predstavitvijo romana Dolina zvezd, ki se dogaja v povojnem komunističnem taborišču Šterntal. Foto: Ivo Žajdela

S Cvetom Ogorelcem oblečemo usnjen plašč oznovca

V tretjem delu torej zgodbo največjega negativca iz drugega romana spremljamo na domačih tleh. Z njim se podamo v zadnje partizanske akcije v gozdovih Pohorja in Kozjaka. Spoznamo biserne roke partizanske bolničarke v podzemni bolnici, se pomešamo med ljudstvo, ki se veseli svobode in novih časov, a se hkrati nanje težko privaja. S Cvetom Ogorelcem, s partizanskim imenom Boris, stopimo med stražarje koncentracijskega taborišča Šterntal, med zgodbe krivih zaradi svojih dejanj in »krivih« zaradi svojih stanj. Z njim oblečemo usnjen plašč oznovca, z njim smo ob drobnih dejanjih upora in z njim, ko skozi sneg skupaj z glavno osebo prvega romana stopi na pot odrešitve in pokore. Pred nami je pretresljiv literarni preplet življenjskih zgodb na temelju resničnih in dokumentiranih zgodovinskih dogodkov ter osebnih pričevanjih ljudi, ki so zapisano tudi doživeli. Odlikujejo jih vrhunska romaneskna zgradba, čustveni svet akterjev in sporočilnost.

Branko Cestnik med predstavitvijo romana Dolina zvezd. Foto: Ivo Žajdela

Na mestu, kjer so imeli komunisti uničevalno koncentracijsko taborišče

Branko Cestnik je najnovejši roman Dolina zvezd najprej predstavil 22. avgusta 2025 v Celju, tisti dan so ga pripeljali iz tiskarne. Naslednji dan ga je predstavil v Kidričevem, prav na mestu, kjer so imeli komunisti po vojni uničevalno koncentracijsko taborišče z imenom Šterntal (Sternthal, nemško poimenovanje Strnišča). Predstavitev je bila blizu njegovega rojstnega kraja in prav na mestu, kjer je stalo taborišče, množična grobišča, povezana z njim, pa so v gozdu v neposredni bližini. Osrednji del romana je postavil prav sem.

Najprej je dejal, da je vesel, da novi roman predstavlja na licu mesta, kjer se dogaja jedro romana. Ob pisanju je dal romanu delovni naslov Dolina zvezd v prepričanju, da ga bo spremenil. Šterntal, Dolina zvezd, in simbolno, dolina zvezd, simbol tega sveta, ki je krut in lep. Ko je šlo proti koncu, je pri tem naslovu kar ostalo. Je konkreten, povezan je s konkretnim krajem, je pesniški in simbolni.

Z Brankom Cestnikom se je pogovarjala Majda Klemenčič Vodušek. Foto: Ivo Žajdela

Tudi o grofu, ki so ga z motikami ubili v Šterntalu

Pojasnil je naslovnico, na kateri je oblačno nočno nebo, pa tudi zvezde in slak. »Ta je povezan z opisom enega najbolj ganljivih prizorov, z opisom grofa, ki so ga z motikami ubili tu na polju. Po enem pričevanju bi lahko to bil baron Lippitt, graščak iz Turnišča pri Ptuju. Ker zgodbe nisem hotel vezati na konkretno ime, sem si lik izmislil, poimenoval sem ga v arnsburški gospod iz Slovenskih goric, ki je med vojno pomagal partizanom, če je bilo potrebno, pa slovenjegoriškim četnikom, pa Nemci so se zatekali k njemu v klet na dobro kapljico.«

Njegovo smrt je opisal na zelo pretresljiv način. »Temu odlomku sem se zelo posvetil. Dve strani sem pisal sedem dni. Nasilna smrt je težka in intimna stvar. Ne upaš niti stopiti v glavo človeka, ki ga bodo ubili oziroma ga ubijejo. V romanu je prizor, ko ga položijo na neobdelano njivo s slakom, položijo ga v slak, gleda v nebo in čaka, da bi se oblaki malo razprli, da bi videl zvezdice, kar se mu tudi uresniči. Potem ga ubijejo z motikami.«

Majda Klemenčič Vodušek, Branko Cestnik in Janez Janžekovič, profesor zgodovine s Ptuja, ki se je daleč najbolj posvetil raziskovanju komunističnega koncentracijskega taborišča Šterntal. Foto: Ivo Žajdela

Bilo je več moških, ki med vojno niso streljali na ljudi

Pojasnil je, da je roman Dolina zvezd v trilogiji tretji po vrsti. Prvi roman je Razmik med žerjavi, ki govori o mobilizirancu v nemško vojsko z Dravskega polja, ki sklene, da ne bo nikoli streljal na človeka. »Konča na ruski fronti, in res, ves čas se je držal te zaobljube. To sem vzel iz pričevanja, ko mi je nek gospod na smrtni postelji to povedal o sebi. Bil je Frankolovčana, jaz sem ga v romanu postavil na Dravsko polje, v Trnovec (v romanu Volovka), kjer so kurje farme. Ko sem roman predstavljal, sem ugotovil, predvsem na Gorenjskem, da je bilo več moških, ki med vojno niso streljali na ljudi, če so morali, so preko glav. Nekaj očetov duhovnikov je bilo takšnih, Gostečnikov, Štuhecov in Rustjev ata.

Pismo oznovca Mitje Ribičiča o primernosti kraja za taborišče (Šterntal), 13. 6. 1945.

Truplo mlade sveže pokopane ženske je iz groba vrglo pred njegov položaj

Drugi roman je Pogovori z njo, nastal je sicer kot prvi, govori o mladem kovaču iz Brunšvika na Dravskem polju, ki so ga vpoklicali v nemško vojsko. Končal je v Normandiji. Spremljamo njegovo pot od tam domov. »To je po zgodbi mojega starega očeta, ki je bil kovač na Selah pri Ptuju. Ko smo ugotavljali njegovo zgodbo, smo ugotovili, da so bile v nekaterih ključnih dogodkih pri njem prisotne ženske. V Franciji ga je v trgovini ena ženska nadrla, da je Jugoslovan in kaj dela v nemški uniformi tam, mar bi šel domov in se boril proti Nemcem. V Nemčiji, od tam prihaja najbolj srhljiv prizor, ki je dal naslov Pogovori z njo, ob Renu, morda v bližini Koblenza, je imel stari oče bojni položaj ob pokopališču, Američani so bombardirali nemške položaje in je eksplozija bombe truplo mlade sveže pokopane ženske vrgla iz groba pred njegov položaj. Videl je njene lase, obraz, kako je bila oblečena. Mislil sem si, kako grozljiv je moral biti ta prizor: bil si na položaju, ki ga ne smeš zapustiti, da se ne bi izdal, kje si, in tako moraš gledati truplo mlade ženske, ki je zletelo iz groba. Mislil sem si, kaj se je stari ata z njo pogovarjal.«

Skica taborišča Šterntal v sedanjem Kidričevem.

Ozna ga je v Begunjah skoraj sestradala do smrti

»Tretja ženska je bila tista, ki ga je skrivala, bilo je nekje v zgornjem delu Bavarske. Ko se je nemška vojska razsula, ko je šla fronta čez, bilo je marca in aprila 1945, ga je ena ženska skrila v seno na svoji kmetiji, da je šla fronta čez. Ko je bilo vojne konec, se je šel prijavit oblastem in končal v nemškem ujetništvu. Jaz sem tu naredil malo romance, ker so bile nemške ženske brez moških, v jetnikih so videle moškega, ki bi lahko pri njih ostal, že zaradi kmetije, da bi delal.

Četrta ženska ga je čakala doma, v romanu Gera Lončarič iz Cirkovc. Iskal sem priimek, ki ga ni v Cirkovcah, da ne bi bil kdo obremenjen z mojim pisanjem. Šlo je za mojo staro mamo. Ko je prišel domov ga ni prepoznala. Zakaj, ker je vmes bil v repatriacijskem centru v Radovljici, in v Begunjah, kjer je imela Ozna v tistih zaporih nekaj časa, od avgusta do oktobra, zaprte svoje ljudi. Potem so bili tam ženski zapori. Tam so ga skoraj sestradali do smrti. Ko je prišel domov, ga zaročenka ni prepoznala, celo ga je prepodila z dvorišča, bilo je tu v Lancovi vasi.

Glavna oseba romana, Jakob Špilek iz Brunšvika, zanj je bil navdih moj stari ata, se potem v zadnjem romanu nadaljuje kot stranski lik. Iz prvega romana Razmik med žerjavi stranski negativni lik pa je v zadnjem romanu Dolina zvezd glavni lik.«

S sondiranjem 24. septembra 2007 so potrdili grobišče pri Kidričevem. FOTO: Pavel Jamnik

Ko zmrzne in umira, se zaobljubi, da nikomur več ne bo škodil, če bo živel

Glavna oseba v zadnjem romanu Dolina zvezd ni ravno simpatična. Kot da ima tri duše. V romanu Razmik med žerjavi je negativec in tam konča skoraj kot demon, ubija, na koncu se v Sombotelu preobleče v duhovnika, da bi lahko dezertiral iz nemške vojske. »Laže, ima krvave roke in z ruske fronte ima s seboj vrečko zlatih zob, ki jih je izpulil iz ubitih Židov, Rusov, Ukrajincev, vrečko za boljši jutri. Bilo mi je velik problem tega negativca spreobrniti, saj teologija pravi, da hudiča ni možno spreobrniti. Zdaj sem ga imel pred seboj. Kako bi ga lahko spreobrnil? Tako, da sem poiskal v njem nekaj dobrega. On tega ne bo sposoben z razmišljanjem ali molitvijo, ker tega ni imel. Ugotovil sem, da bi lahko bila to velika bližina smrti in čudežna rešitev. To je na začetku romana, ko se ta negativec, morilec, pretvarja. V partizane je šel tudi zato, da se je laže skril pred zločini od prej na ruski fronti. Ko zmrzne in umira, se zaobljubi, da nikomur več ne bo škodil, če bo živel. Te njegove besede so kot sklep in molitev k Bogu, ki ga sicer več ne pozna. Izgleda, da je uslišan.«

Izkopani človeški posmrtni ostanki iz enega od grobišč pri Kidričevem. Ozna je ubijala ugrabljene in zaprte v komunističnem taborišču Šterntal. FOTO: Pavel Jamnik

Ima, kar je tipično za totalitarne režime, komformizem

Tako se roman začne. »Ta človek potem išče dobro in tisti sklep, da ne bo več nekomu škodil, drži, ampak ne čisto. Tu, v taborišču Šterntal, sem malo romaneskno potvoril resnico. Vhod v taborišče je bil samo eden. Izmislil sem si še enega, stranskega, lovrenška vrata, skozi katera so vozili umrle proti Lovrencu. Pri teh vratih je imel bazo. Delal je izvidništvo, poslušal je župnika, kaj govori pri pridigah, nadziral ljudi in varoval žico od zunaj. Ne sodeluje pri zločinih, jih pa vidi. In straži, po eni strani noče škoditi, po drugi pa drži ljudi za žico. Ima pa, kar je tipično za totalitarne režime, komformizem, se bo malo prepustil, kar bo pa bo.«

Leta 2018 so na grobišču umorjenih v Kidričevem organizirali spominsko mašo. Nagovor zgodovinarja Janeza Janžekoviča.

Ena izgubljena duša v tistem času, odslikava leta 1945

»Alberto Moravia je leta 1951 napisal veliko kritiko fašizma, ki velja za najboljši italijanski protifašistični roman, naslov ima Komformist, nima naslova Grdi fašist, ti so bili na vrhu. Srednji sloj skloni glavo, nima hrbtenice in se ukloni diktatorju zgoraj. Ko diktator upogne hrbtenico tega srednjega sloja, gospodarstvenike, učitelje, ga navadi na komformizem, uklonijo se zaradi neke koristi, dobre plače, strahu, potem lahko vlada.

Nekaj tega komformizma je v glavni osebi mojega romana, ampak ves čas tudi notranji boj, nekaj bi moral narediti, in ne ve kaj. Ko je dobil priložnost, je naredil eno veliko junaško dejanje. Iz vrste za streljanje je potegnil eno deklico. Potem pa je spet padel nazaj. Je neulovljiv, takšnega sem ga hotel do konca, ne moreš ga čisto določiti, je ena izgubljena duša v tistem času, odslikava leta 1945.«

Spominska plošča umrlih oziroma ubitih v taborišču Šterntal na pokopališču v Lovrencu na Dravskem polju. FOTO: Ivo Žajdela

O Bog, reši me! Rad bi živel!

Odlomki iz knjige (str. 31): Zli raztrganci so se pomenkovali o koncu vojne. Pravilno so predvidevali, da se Američan in Rus ne bosta ustavila na mejah Tretjega rajha – do Berlina bosta šla. Ali pa ... Ali pa se bosta Američan in Nemec dogovorila, da skupaj udarita po brezbožnem Rusu. Kapitalistična Amerika se bo morala prej ali slej spopasti s komunistično Moskvo. Zakaj se ne bi zdaj, ko ima vojsko že v Evropi? Zakaj ne s pomočjo Nemčije?

Slišal jih je, a Borisu je bilo vseeno za strahopetne čveke teh, ki bodo izgubili vojno. Želel si je le stegniti roko do svojega plašča, ki je ledenotrd visel z lopatice. Poskušal bi si ga nadeti, morda bi vseeno grel ... Ni zmogel do plašča, drgetal je in izgubljal zavest. Vrnil se je v položaj zarodka, v belo maternico, smrtno zanko. Nad globino ga je vleklo, plaval je nad breznom, v lebdenju in izginjanju se je izrekal za življenje ...

O Bog, reši me! Rad bi živel! Amen. Vsrkalo ga je, padal je in vzletal. Nikdar več ne bom nikomur storil nič žalega. Amen. Lebdel je v predoru. Ob strani so stala bitja, posuta z očmi. Zijale so vanj – premnoge črne oči, ni se jih bal. Neslo ga je globlje v črno luknjo, oči, ki bi ga gledale, ni bilo več. To je torej smrt – ko ni očesa, ki bi te gledalo. Rad bi živel! Amen.

Čiščenje slovenske krvi, kakršnega v zgodovini še ni bilo in ga tudi več ne bo

Str. 300–301: Simon je najprej spomnil, da je ozna nastala v vojnem času, v spopadu na nož, morala je biti bojevita in kruta. Enako držo je ohranila takoj po vojni, ko je po eni strani morala preprečiti dodatni vzpon kaosa, po drugi pa kaznovati izdajalce in strmoglaviti izkoriščevalski razred ter seveda preprečiti vrnitev monarhije. Vrh partije bi se lahko odločil drugače, a odločil se je za čiščenje slovenske krvi, kakršnega v zgodovini še ni bilo in ga tudi več ne bo. Po 15. maju so ozna, knoj in drugi organi imeli na razpolago le malo časa, le tri mesece, da z obličja zemlje izbrišejo cele trume sovražnih elementov. Zato se je postopalo brezkompromisno, nič kaj dlakocepsko in v velikem obsegu. Na določenih točkah so enote za čiščenje morale v enem dnevu pobiti in z zemljo zakriti tudi tisoč ljudi. Drži, marsikateri član se po opravljenem počuti utrujenega, kakšnega daje moralni dvom, kakšen se boji, kako bo svojemu potomstvu vse to opravičil. Zavedajmo se, da ni nič posebnega, če nas mučijo tovrstna vprašanja. Ljudje smo, imamo določeno duševnost, določeno moralno zgrajenost, pobijanje množic, pri katerem smo sodelovali, pa seveda ni običajno človeško opravilo. A jasno naj bo, mi nismo nič narobe delali. Zapomnimo si, po Engelsu je svoboda v priznanju nujnosti. Oznovci smo samo zaznali zgodovinsko nujnost revolucije in odgovorili po svojih najboljših močeh. Zaradi naših dejanj danes jugoslovanski narodi dihajo svobodno, svobodno volijo in utemeljeno upajo na srečno prihodnost. Ko bo srečna prihodnost uresničeno dejstvo, nas nihče ne bo spraševal o metodi, ki smo jo uporabili za dosego tega smotra. Poleg tega bomo vsi, ki smo ali smo bili v ozni in knoju, obdržali maksimalno konspirativnost. Niti nekateri od naših politikov ne vedo, da smo ljudi, kot se reče, pobijali kot zajce. Zdaj je, kar je. O tem, kje in kdaj smo koga spravili pod zemljo, se niti med nami, v tovarišiji, ne bo govorilo – amen! Še manj bo o tem smela govoriti javnost – amen! Poglavje velikega čiščenja slovenske krvi je zaprto, ni ga več – gremo naprej!

Branko Cestnik, Dolina zvezd – prelistaj knjigo

Spominska plošča umrlim oziroma ubitim v taborišču Šterntal na ohranjeni upravni stavbi (pred nekdanjim vhodom v taborišče) v Kidričevem, postavili so jo 23. avgusta 2024. FOTO: Ivo Žajdela

Dolina zvezd je tretji del trilogije

Branko Cestnik (1965) je otroštvo preživel na Hajdini pri Ptuju. Po gimnaziji in služenju vojaškega roka je ob delu v opekarni začel zahajati v Kartuzijo Pleterje. Leta 1986 je vstopil v misijonarski red klaretincev, ki ga je poslal na študij v Rim in kasneje v noviciat v Madrid. Na gregorijanski univerzi se je poglabljal tudi v vprašanja teologije lepote in umetnosti. Na salezijanski univerzi je diplomiral, kasneje pa tudi magistriral s temo Iskanje Boga v gledališču Eugena Ionesca.

Leta 1995 so ga posvetili v duhovnika. Služboval je kot študentski duhovnik v Mariboru, nato kot župnik na Frankolovem. Že kot bogoslovec se je začel uveljavljati tudi kot pisec, komentator in kolumnist v katoliških in drugih medijih.

Leta 2016 je pri celovški Mohorjevi izdal knjigo Manj, boljše, tišje z izborom najodmevnejših zapisov iz njegovega spletnega dnevnika, ki je kasneje, septembra 2019, presegel milijon ogledov. Zelo odmevna sta bila njegova prva romana Sonce Petovione (2019) in Šesti pečat (2022). Dolina zvezd je tretji del trilogije, ki jo je zastavil z večernico Pogovori z njo (2023) in nadaljeval z Razmikom med žerjavi (2024).

Ivo Žajdela, Šterntal ali Dolina zvezd, Branko Cestnik, Družina, 7. 9. 2025

Ana Kodelja, Moji junaki imajo vedno upanje, Branko Cestnik, Novi glas, 30. 10. 2025

Spomenik 119 ubitim druge svetovne vojne v Občini Kidričevo, postavili so ga 9. maja 2025. FOTO: Ivo Žajdela