Nadaljevanje iz: Alojz Pozelnik, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, poboji, grobišče [7]

Alojz Pozelnik je bil pred vojno v službi pri kriminalistični policiji v Ljubljani. Med vojno (za časa domobrancev) je spremljal nemške kolone, ki so približno vsakih deset dni v Kočevje vozile hrano in opremo. Njegov brat Janez je bil prav tako v službi v Ljubljani, na pošti in je raznašal pošto. Brata sta v Ljubljani stanovala skupaj. Po vojni so ga zaprli in ga en mesec v samici zasliševali. Ker mu niso mogli ničesar hudega očitati, so ga izpustili, vendar so mu zaplenili vse imetje (prihranke). Po vojni je živel doma na Škrlovici in se ni hotel zaposliti, ker je tako sovražil komunistični režim. Zaradi kapi je zadnjih trinajst let preživel bolan v postelji; umrl je leta 1994. Pokopan je v družinskem grobu v Dvorski vasi (tam so pokopani tudi oče France in mama Marija ter brat France z ženo Angelo).

Ana, Marta in Alojz Pozelnik na domačem vrtu, Ezpeleta, okrog leta 1953. VIR: družina Pozelnik

Rešitev Alojza Pozelnika v Argentino

Alojz Pozelnik se je po rešitvi iz Kočevskega roga nekaj mesecev skrival doma, potem pa se je po nekaj mesecih z neko skupino beguncev odpravil proti Italiji. Kot politični begunec je prišel v taborišče Servigliano. Kasneje je za njim tja odšlo tudi njegovo dekle Ana Škulj, doma z Brankovega. Med vojno je bila natakarica v hotelu Union v Ljubljani, kjer sta se spoznala. V taborišču sta se leta 1947 poročila. Skupaj sta leta 1948 odšla v Argentino. Leta 1949 se jima je rodila hči Marta. France Pozelnik, ki živi na domu na Škrlovici, mi je o stricu povedal (leta 2010), da sta z Ano po prihodu v Argentino sprva živela tudi pod mostom.

Alojz Pozelnik je v Argentini živel v kraju Ezpeleta na območju Buenos Airesa. Družina je hodila v slovenski dom v Berazategui. Po prihodu v Argentino je bil kot mnogi drugi Slovenci zaposlen pri izgradnji Ciudad Evita – Mesta Evita, imenovanega po Evi Peron. Več desetletij, do upokojitve, je bil zaposlen v velikem gradbenem podjetju SEGBA, ki je gradilo velike elektrarne ob reki Parana. Bil je priljubljen in spoštovan delovodja. Oče France je bil velik izvedenec v izdelovanju suhe robe, zato verjetno sinu Alojzu delo z lesom ni bilo tuje in je zato v Argentini lažje postal tesar.

Alojz, Marta in Ana Pozelnik na domačem vrtu, Ezpeleta, okrog leta 1969. VIR: družina Pozelnik

Umrl je daleč od domovine

Alojz Pozelnik je umrl 15. aprila 1989 v Buenos Airesu. Pokopan je na pokopališču v Ezpeleti. Rožni venec, ki ga je imel pri sebi ob rešitvi z morišča, in planiko, ki jo je hranil vsa leta od odhoda v Argentino, mu je hči Marta ob pogrebu priložila v grob. Hči je po pričevanju očeta prepričana, da je bil čudežno rešen z Marijino pomočjo.

Pravi, da je bil njen oče vedrega značaja, med delom je pogosto prepeval slovenske pesmi, vnukinji pa je rad pripovedoval slovenske povesti. Hči je bila vedno začudena nad veseljem, ki ga je izražal po tako težki osebni zgodbi. To, da v sebi glede na prestalo gorje ni gojil zamere in maščevanja, se ji je vedno zdelo nerazumljivo. Tudi sama skuša živeti po njegovem vzoru.

Še nekaj misli, ki mi jih je o svojem očetu 13. junija 2010 po elektronski pošti posredovala Marta Pozelnik: »Glede mojega očeta lahko rečem, da je bil izreden človek, oče in mož, zelo je bil vljuden in prijatelj z sosedi. Bil je veselega značaja, in Bogu je bil hvaležen za življenje in družino, ki jo je ustvaril v tujini, daleč od svoje domovine. Nikoli ga nisem slišala, da bi se pritoževal zaradi kakšnih stvari. Vedno je bil zadovoljen. Kljub vsemu, kar je moral prestati, je veselo živel do svojih zadnjih dni življenja. Lahko bi še veliko pripovedovala, ampak končujem in rečem: Hvala Bogu, da je bil on moj oče. Zahvaliti se mu moram za vse, kar me je naučil in mi podaril, kar mi je zelo dragoceno.« Pozelnikova žena Ana (roj. Škulj) je umrla 9. aprila 1996.

Alojz Pozelnik z vnukinjo Sonjo Aleksandro leta 1980. VIR: družina Pozelnik

Kako je prišlo do Pozelnikovega (drugega) pričevanja v Odprtih grobovih?

Omenil sem že, da sem leta 1990 Pozelnikovo pričevanje objavil v knjižici Kočevski rog in da sem ga vzel iz knjige Odprti grobovi (prvi del), ki jo je leta 1965 v Argentini izdal Marjan Kocmur. Avtor štirih knjig z naslovom Odprti grobovi, je Alojza Pozelnika obiskal v spremstvu Tineta Debeljaka, najpomembnejšega kulturnika med povojnimi političnimi emigranti v Argentini. Zapisala sta njegove spomine o rešitvi iz Kočevskega roga in tako je prišlo do njihove objave v Odprtih grobovih.

Ana Pozelnik z vnukoma Maksimilijanom in Sonjo ob grobu Alojza Pozelnika, pokopališče Ezpeleta, okrog leta 1994. VIR: družina Pozelnik

Pozelnikovi sotrpini pred roškim moriščem

Vsaj trije Pozelnikovi sotrpini so z njegovim pričevanjem dobili ime in priimek. S svojim pričevanjem ni opisal samo mesta in načina smrti, ki je doletela njegove sojetnike, ampak tri omenja tudi z imenom. Med osebami, ki so bile udeležene v tej kalvariji, je poimensko navedel dva brata Venturini iz Velikih Lašč. Njuni imeni lahko zasledimo na farni spominski plošči v Velikih Laščah, omenja pa ju tudi France Nučič v knjigi Velikolaški in škocijanski holokavst (1999). Doma sta bila z Male Slevice pri Velikih Laščah. Prvi je bil Ludvik Venturini, Ludvetov, 1909–1945, ki je bil poročen, oče mladoletnih otrok in mizarski mojster. »Njega in njegovega brata je doletela enaka usoda kot vse domobrance. Bila sta zelo pretepena in mučena,« je zapisal Nučič. Drugi je bil Jože Venturini, Ludvetov, 1922–1945, ki se je pri bratu izučil za mizarja in živel v Ljubljani. Pridružil se je domobrancem, kot je navedel Nučič pa so ga partizani po vojni umorili neznano kje.

Alojz Pozelnik je omenil še enega domačina z območja Velikih Lašč: »Med vezanjem je pričel podnarednik Tone Jelenc iz Velikih Lašč peti Marijino pesem: 'Marija, pomagaj nam'. Za njim smo vsi poprijeli. To je bil eden, za katerega sem zvedel, da se je rešil, ker so mu sorodniki skritemu nosili hrano v gozd na določeno mesto.« France Nučič je v prej omenjeni knjigi omenil tri brate Jelenc iz Velikih Lašč, Franceta (r. 1920), Jožeta (r. 1922) in Antona (r. 1923). Vsi trije naj bi bili po njegovi navedbi vrnjeni iz Vetrinja in umorjeni neznano kje.

Geodetova sklepanja glede Pozelnikovega morišča 

V drugem prispevku o Alojzu Pozelniku sem že omenil, da sem leta 2010 narobe sklepal o morišču, s katerega se je rešil Alojz Pozelnik. Na osnovi sklepanja geodeta Petra Križnarja, njegove geodetske skice območja Macesnove gorice ter na osnovi skice, ki so jo o morišču objavili v Odprtih grobovih in njegovega opisa morišča, sem izrazil domnevo, da je na območju Macesnove gorice bilo še eno drugo morišče, s katerega se je rešil Pozelnik. Tudi z izkopom grobišča Macesnova gorica se je pokazalo, da sem očitno narobe sklepal. Ampak, vseeno poglejmo, kaj sem zapisal leta 2010.

»11. maja letos sem se srečal z upokojenim geodetom Petrom Križnarjem. Poiskal me je, potem ko je bil razočaran z (ne)odzivom vidnih članov vladne komisije za prikrita grobišča. S seboj je prinesel več natančnih zemljevidov, ki prikazujejo območja, kjer so množična grobišča povojnih pomorov v Kočevskem rogu. Takoj mi je povedal, da je postal pozoren na risbo morišča, ki sem jo objavil leta 1990 v knjigi Kočevski rog. Ponatisnil sem jo iz knjige Odprti grobovi, ki jo je leta 1965 v Buenos Airesu izdal Marjan Kocmur.

Specialna geodetska karta iz leta 1963 v merilu 1 : 5.000. Grobišče Macesnova gorica je levo spodaj (označeno s križcem).

Peter Križnar je pred menoj razprl specialko 1:5.000 in mi pokazal mesto, ki ga po njegovem prikazuje skica, narejena po Pozelnikovem pričevanju. Gre za ovinek roške ceste, ki se nahaja ob vzhodnem vznožju hriba Macesnova gorica. In res, ovinka na risbi in zemljevidu sta se močno ujemala. Povedal mi je, da je skrbno pregledal ozemlje, kjer bi lahko bilo morišče oz. grobišče, ki ga precej natančno opisuje v svojem pričevanju Alojz Pozelnik. Kot geolog, ki se dobro spozna na opazovanje kart in terena, je na omenjenem ozemlju opazil pomembne spremembe. Deli terena so bili umetno nasuti in na oziroma ob cesti je tudi opazil, kje bi lahko nasutja jemali. Po starosti dreves je tudi ugotavljal, kdaj naj bi bila posajena oz. kdaj naj bi območje tega domnevnega grobišča prikrivali. Po njegovem so drevesa stara trideset let, kar pomeni, da naj bi mesto zločina prikrivali okoli leta 1980.«

Risba morišča, s katero je Marjan Kocmur leta 1965 v knjigi Odprti grobovi opremil pričevanje Alojza Pozelnika.

Mimo dveh morišč

»Če je to res, potem smo na sledi pomembnega in danes neznanega grobišča na območju Macesnove gorice. Morda celo najpomembnejšega. Pozelnik v svojem pričevanju omenja, da je začutil, da so jih s tovornjakom peljali mimo dveh morišč, njega pa so peljali na tretje morišče, ki ga tudi podrobneje opisuje. Po njegovem pričevanju naj bi bila na območju Macesnove gorice tri ali celo štiri grobišča. Danes je znano in z imenom grobišče Macesnova gorica označeno eno, ki pa je slaba dva kilometra pred tem, ki ga opisuje Pozelnik.

Po njegovem opisu naj bi bilo to 'njegovo' grobišče ob vznožju skalovite strmine. Jamo je opisal z naslednjimi besedami: 'Pred seboj sem zagledal naravno kraško jamo, ki je sedela s podolgovatim ovalnim žrelom v nepravilni elipsi v sedlu hribčka. Nje najširše žrelo je bilo pripeto na vznožje drugega hriba v ska­lovje in jama, ki je bila obdana z mladim bukovjem, je bila pri­lepljena na hrib, ki se je dvigal nad njo. Dolga je bila pet metrov, široka samo dva metra.«

Tudi France Kozina, eden od treh znanih rešencev iz roških brezen, je v pričevanju, ki ga je posnel televizijski novinar Jože Možina, omenil, da je bila nad breznom 'strma skala', torej strmo skalovito pobočje.«

Nujnost raziskovanja

In še leta 2010: »Kočevski rog torej skriva še zelo veliko pomembnih skrivnosti. Veliko podatkov kaže, da Slovence čaka pri odkrivanju morišč oziroma grobišč v Kočevskem rogu še veliko dela. Ali po dvajsetih letih (formalne) demokracije ni že skrajni čas, da se te velike nacionalne teme končno lotimo? Raziskovanje in odkrivanje velikih tem pri nekem narodu – in povojni pomori so zelo velika tema – seveda nima nič opraviti s puhlicami, ki jih moramo nenehno poslušati (pri čemer njihovih avtorjev pri njihovem javnem izrekanju ni prav nič sram – pa bi jih moralo biti), da se Slovenci ne smemo 'obremenjevati' z našo preteklostjo, da nas ta 'razdvaja' in da moramo raje 'gledati v prihodnost'. Ne, zrel narod nenehno raziskuje (tudi) svojo zgodovino in ga pri tem prav nič ne skrbi, kaj si ob tem mislijo kakšni interesni lobiji, ki jim to raziskovanje iz kakršnih koli razlogov ni všeč.«

Vsa ostala grobišča v Kočevskem rogu ostajajo neraziskana

Tako sem torej narobe sklepal o še enem morišču na območju Macesnove gorice. To samo govori o tem, kako težko je iskati sledi velikega komunističnega zločina v Kočevskem rogu. Vladna komisija za grobišča je pod vodstvom Jožeta Dežmana opravila veliko delo, ko je končno leta 2022 le uspela opraviti izjemno zahteven izkop grobišča Macesnova gorica. Izkopali so 3.450 posmrtnih ostankov tam umorjenih. Gre za največje izkopano grobišče v Sloveniji in največje po drugi svetovni vojni sploh v Evropi. Kljub temu, ko je Dežman z ekipo o tem na koncu izkopa poročal v Kočevju, naslednji dan ni niti eden od treh slovenskih dnevnikov (Delo, Dnevnik, Večer), o tem objavil niti ene črke, kar bo ostalo v zgodovini kot velesramota slovenskega levičarskega novinarstva.

In, kljub temu velikemu izkopu ostajajo vsa ostala morišča oziroma grobišča v Kočevskem rogu neraziskana. Za morda največje, Ušivo jamo, pa sploh ne moremo ugotoviti, kje se nahaja. Čaka nas še veliko dela, na mnogih področjih.

Alojz Pozelnik, pričevanje v taborišču Servigliano 12. oktobra 1945Alojz Pozelnik, druga, popolnejša verzija v Odprti grobovi (Buenos Aires, 1965)

Nagrobnik družine Pozelnik v Dvorski vasi pri Velikih Laščah. FOTO: Ivo Žajdela

Bogomir Štefanič, Vstopanje v Jamo pod Macesnovo gorico, Družina, 1. 9. 2019Bogomir Štefanič, Vstop, ki sproža panično reakcijo, Jože Dežman, Družina, 3. 11. 2019

Bogomir Štefanič, Kjer sta se prepletali kletev in molitev, Zore, Pahor, Janša, Družina, 14. 6. 2020J. P., Molitev za rajne, mir in spravo, Družina, 9. 10. 2022

Bogomir Štefanič, Vračanje v narodno občestvo, Družina, 23. 10. 2022Jože Dežman, Brezno pod Macesnovo gorico – slovenski Katin, Družina, 30. 10. 2022

Bogomir Štefanič, Za dostojen grob in večni mir, Družina, 13. 11. 2022Bogomir Štefanič, Resnica in sočutje, sožitje in odpuščanje, Družina, 13. 11. 2022

Bogomir Štefanič, Cenzurne floskule, Družina, 18. 6. 2023Verena Perko, Hodie mini, cras tibi danes jaz, jutri ti, Družina, 25. 6. 2023

Bogomir Štefanič, Kamenček v mozaiku spoštljivega spomina, peticija, Mitja Ferenc, Družina, 14. 1. 2024Bogomir Štefanič, Svetloba resnice v Platonovi votlini, Družina, 14. 4. 2024

Bogomir Štefanič, Resnica in mrtvi imajo čas, Družina, 21. 4. 2024Bogomir Štefanič, Razkrita skrivnost roškega brezna, Kočevski rog, knjiga Poročilo 6, Družina, 26. 5. 2024

Bogomir Štefanič, Jože Dežman, Sevanje resnice proti sevanju laži, Macesnova gorica, razstava, Družina, 14. 4. 2024

1/8