Za zbornik V Rebulovem vetru so prispevali svoja besedila ugledni kulturni delavci z obeh strani meje doc. dr. Ignacija Fridl Jarc, ddr. Igor Grdina, akad. dr. Milček Komelj, Miroslav Košuta, dr. Aleš Maver, prof. dr. Marija Pirjevec, Alenka Puhar, Božo Rustja in dr. Barbara Zlobec, prinaša pa eseje spominskega, literarnozgodovinskega, teološkega, zgodovinskega in še kakšnega značaja. Knjigo je uredil Ivo Jevnikar.

Ob stoti obletnici rojstva Alojza Rebule številne pobude

Ob stoti obletnici rojstva Alojza Rebule so se v teku leta 2024 zvrstile številne pobude, je v uvodu zapisal urednik knjige Ivo Jevnikar. Društva in ustanove, ki so včlanjene v Slovensko prosveto v Trstu, so se odločile za cel niz prireditev s skupnim naslovom V Rebulovem vetru, ki seveda namiguje na pisateljevo najpomembnejšo mojstrovino, na roman V Sibilinem vetru, a tudi na njegov duhovni nemir, in nakazuje, da je ta »veter« raznesel v različne smeri prvine njegove besedne umetnosti, narodnostne in teološke misli, zavezanosti demokratičnim vrednotam, ljubezni do antike, tako da živijo in se razvijajo dalje ter oplajajo našo zamejsko in vseslovensko družbo, s prevodi pa tudi širši prostor.

Knjigo so 12. marca 2025 predstavili tudi v Ljubljani. Ivo Jevnikar se je pogovarjal dr. Ignacijo Fridl Jarc, akad. dr. Milčkom Komeljem, Božom Rustjo, Alenko Puhar in dr. Alešem Mavrom; desno Edvard Kovač. FOTO: Ivo Žajdela

Pretresljiva lepota misli in jezika

V tem zborniku besedil vidimo na delu, kaj se zgodi z učencem, ki sledi svojemu izjemnemu učitelju. Rebula je napisal zelo veliko knjig, romanov, esejistike, duhovno-iskateljskih razmišljanj, dnevniških zapiskov, govorov, naredil veliko pogovorov. Za vse je značilna velika količina besed, ki jih lahko označimo z izrazom pretresljiva lepota, misli in jezika. V tem elementu je bil mojster, kot malokdo.

Naj kar takoj zapišem, da je vsebina esejev v zborniku izborna, vsebinsko zelo raznovrstna in kakovostna, v več primerih monumentalna.

Z njim sem izgubil še zadnjo zaslombo

Miroslav Košuta je v spominskem zapisu Hudoživ spomin zapisal. »Tako sem tu; pred belim in praznim papirjem na ekranu ugotavljam, da sem o Rebuli že povedal svoje, če pa je bilo kaj zamolčanega, bo to tudi ostalo. Rojen v štirinajstem letu fašistične ere sem bil še v zadnji generaciji, ki je začela šolanje v italijanščini z učiteljico v črni uniformi in z opasačem; tudi to naju je bližalo in združilo. Odkar nas je zapustil in sem sam zabredel v njegova leta in stiske, ni dvoma, da sem z njim izgubil še zadnjo zaslombo.«

»Kot otrok je bil že iztrgan iz narodovega telesa, a z domačim narečjem se je prebil do mojstrstva žlahtne slovenščine. Kdo lahko z večjo ljubeznijo priča o njej in njeni vrednosti za preživetje zdaj, ko nas namesto črnega terorja ogrožata globalizacija in tehnologija? Ko nas od naših vnukov ne ločujejo več desetletja, ampak geološke dobe?«

Temeljnega pomena se mu zdi čudež, da se je Alojz Rebula razvil v slovenskega pisatelja, potem ko so mu skoraj izkoreninili materinščino. »Alojz Rebula je naš zadnji genialni ustvarjalec in mojster jezika, avtor široke palete pripovedi, od novel in romanov do radijskih in gledaliških iger, zakoreninjenih v zgodovini in veri, a tudi aktualnih v trenutni evropski stiski.«

Aleš Maver. FOTO: Ivo Žajdela

Skriti učitelj moje mladosti

»Čeprav o njem nikoli doslej nisem razmišljal na tak način, bi lahko Alojza Rebulo razglasil za enega svojih poglavitnih učiteljev,« je v svojem zapisu Skriti učitelj moje mladosti napisal Aleš Maver. »Večino devetdesetih let prejšnjega stoletja sem se namreč v dobršni meri oblikoval ob njegovih zapisih, zlasti tistih v Družini. Zaradi njih sem kmalu posegel tudi po njegovih knjižnih objavah, med katerimi bi na prvo mesto postavil zbirko esejev Smer Nova zemlja; slednjo sem odkril nekje ob koncu srednje šole.«

Ustvarjalec bivanjske navpičnice

Igor Grdina je v razmišljanju Ustvarjalec bivanjske navpičnice zapisal: »Med ne prevelikim številom slovenskih pisateljev, ki jih je brez pogleda na naslovnico, na kateri je natisnjeno avtorjevo ime, mogoče prepoznati po prebranem odstavku ali strani, je Alojz Rebula nekaj posebnega: njegov umetniški prstni odtis se ne razodene z izrazno maniro, ki bi mogla postati temelj literarne šole, ne s posamičnimi jezikovnimi ekstravagancami ali eksperimenti, temveč s celovitim vtisom odlomka. In če se človek posveti knjigi do konca, ugotovi, da se ni zmotil: v vsakem delu je odtis tekstnega totala. Kar daje prepoznavnost posameznemu izseku, je vpetost v celoto. Ne v kak njen segment ali element. Potemtakem ni mogoče govoriti o zaznamovanosti (zgolj) s slogom, kakor pri posnemovalcih Josipa Stritarja ali Ivana Cankarja, prav tako pa ne gre (predvsem) za nezgrešljivost vzdušja, ki je značilna za umetnost Draga Jančarja. Pri Rebuli se bralec srečuje z amalgamom ekspresivistične jasnosti in komunikacijske umetelnosti.«

Desno Božo Rustja. FOTO: Ivo Žajdela

Vera je kakor vrv, ki nas pelje nad kamnitim prepadom

Božo Rustja je v prispevku Vera je kakor vrv, ki nas pelje nad kamnitim prepadom zapisal: »Tudi jezik, ki je besednemu umetniku osnova za ustvarjanje, je bil v Rebulovih rodnih krajih zelo reven. V pogovoru za Ognjišče je leta 1970 dejal: 'Iz rodnega kraja sem prinesel zelo malenkosten jezikovni fond, ker je naš dialekt zelo pogovoren, hudo nastlan s tujkami in italijanskimi izrazi, tako da sem moral ves svoj jezikovni fond nabrati iz lastnega študija.' Tako se mu je kot semeniščniku zgodilo, da je v Katoliški knjigarni v Gorici odprl Bevkovo povest, a 'sem se že ob prvem stavku spraševal, kaj neki pomeni smodnik. Pisatelj Jalen mi je bil s svojo jedro gorenjščino enostavno nerazumljiv: pri njegovem Tropu brez zvoncev se nisem prebil čez prvo stran, tista slovenščina mi je bila tuja kakor kakšna češčina.'«

Najslabše se mu je godilo v narodnostnem pogledu. Njegov oče je bil železničar, torej v državni službi, »ker je bil Slovenec, je dobil službo proč od doma, v Monfalconu (Tržič). Bil sem eden tistih Slovencev, ki jim je bilo namenjeno, da bi postali Italijani. Ta načrt je vsaj pri meni totalno propadel. Spodletel je dokončno, ko sem bil v višji gimnaziji in mi je prišel v roke Župančičev prevod Shakespeara. Bilo je to zame razodetje slovenske besede ... Potem je bila moja edina sanja, kako bi videl Ljubljano, središče slovenskega naroda, in kako bi študiral na ljubljanski univerzi.«

Rustja je zaključil: »Mnogim ljudem moje generacije, generacije pred mano in za menoj so njegovi spisi pomagali na poti vere.«

Ignacija Fridl Jarc. FOTO: Ivo Žajdela

Rebulova pot od Vrta bogov v vrt Bogov

Dr. Ignacija Fridl Jarc v eseju Rebulova pot od Vrta bogov v vrt Bogov piše tudi, kako je po izidu Rebulove knjige Vrt bogov v novoletni prilogi Dela 31. decembra 1986 izšel pogovor Mileta Šetinca z Mitjo Ribičičem, v katerem je ta ostro ožigosal Rebulovo knjigo. Fridlova ugotavlja, da je Mitjo Ribičiča in partijski vrh očitno zmotilo dvoje, tako Rebulovo besedilo kot Grafenauerjeva spremna beseda, saj je v omenjenem intervjuju dejal: »Pri Slovenski matici je na primer izšla Rebulova knjiga, v kateri avtor popisuje svoje obiskovanje emigrantskih duhovnikov in njihove izjave o tem, kaj vse se je slabega in krivičnega dogajalo med NOB, za zgled pa ponuja današnjo Ameriko. To, da takšna knjiga izide, se mi ne zdi čudno, čudi me le, da je izšla pri tako elitni založbi s še bolj čudnim uvodom v knjigo, v katerem je trditev, da je bil slovenski kvizling, obsojen pred vojaškim sodiščem junija 1945, žrtev evforije zmagovalcev.«

Duhovni ustroj Rebulove pripovedne proze

Marija Pirjevec je v prispevku Duhovni ustroj Rebulove pripovedne proze zapisala, da se je jezikovni preskok od revne domače govorice v univerzalni literarni jezik Rebuli kot dvajsetletnemu zgodil ob branju poezije klasičnega modernista Otona Župančiča in njegovih prevodov Shakespeara: »Ko sem jih dobil v roke in nekatere tudi primerjal z italijanskimi, je v meni zrastla veličina, ki jo zmore moj zatajeni in preganjani jezik.«

Izpostavila je Rebulov krščansko eshatološki sistem vrednot, njegovo usmerjenost v absolutno, odprtost do skrivnostnega, ki jo je s posebnim posluhom za antični svet odkrival že pri Grkih in Rimljanih. »Prav to ga ločuje, kot že njegovega pesniškega predhodnika Srečka Kosovela, od mnogih piscev srednjeevropskega prostora, od Umberta Sabe, Itala Sveva, Roberta Musila in Miroslava Krleže.

Podobno kot je zavezan kategoriji naroda in krščanstva, ki mu je prineslo vrsto duhovnih srečanj z Avguštinom, Dantejem, Pascalom, Newtonom in Maritainom, je zavezan tudi antiki, posebej grštvu in grškemu estetsko-spekulativnemu talentu. Ta ga je prevzel do dna, ne samo kot klasičnega filologa, temveč predvsem kot pisatelja.«

Pirjevčeva meni, da sta se osebni slog in individualna pesniška imaginacija pri našem pisatelju morda najbolj sprostila na področju metafore. »Njegova metaforika razkriva namreč veliko suverenost in prostost, skratka, je metaforika višje vrste, ki gre v novo poimenovanje stvari in vnaša v avtorjevo razmerje do pojavov osebno dimenzijo. Je vsekakor znamenje izrazito individualnega videnja in globljega dojemanja sveta.«

Dvojezičnost v antiki

Barbara Zlobec je v spomin na profesorja Alojza Rebulo, »plemenitega učitelja s tremi srci«, z esejem Dvojezičnost v antiki napisala »poklon dragemu učitelju s tremi srci – slovenskim, grškim in latinskim. Njegova humanistična obravnavana človeškost ostaja za vse nas trajen navdih.«

Alenka Puhar FOTO: Ivo Žajdela

Kakor brez oči

Nadvse zanimiv je prispevek Alenke Puhar Kakor brez oči, tak, ki jih piše le ona. Osrednja tema je zapis Alojza Rebule leta 1953 v dnevniku, kjer je, že takrat, izjemno zgodaj, v svojem značilnem (rebulovskem) slogu, opisal svoj izlet do »cerkvice sv. Lovrenca« nad Loko pri Zidanem mostu. Tam se je srečal s cerkvijo, ki jo je poznal s fotografije, kakor jo je »ujel partizanski fotograf, ko je hotel dati neko idilično ozadje koloni 14. divizije, ki se sključena v snežnem metežu vzpenja po hribu.«

Takrat je o tem tudi zapisal: »Nova doba je prešla neopazno v staro. Slovenski človek je v nji, z vso svojo tradicijo. Partizansko cerkev, mašo, staro narodno lipo, pogorišče, vse to sem dojel kot simbol nečesa nejasnega in novega, kar je tu, a pred katerim je naša literatura kakor brez oči.«

Puharjeva je šla po sledi njegovega zgodnjega zapisa in te znamenite fotografije. Njen esej se bere kot najbolj zanimiva »zgodba«. Ugotovila je, s svojim dobrim spominom in izjemnim znanjem ter sposobnostjo najboljše analize, katastrofo komunističnih prvakov, ki so številčno partizansko enoto poslali »na Štajersko«, v eno samo trpljenje in smrt.

Alojz Rebula, glasnik neuničljivega slovenstva

»Pisatelj Alojz Rebula je na prvi pogled predvsem neprekosljiv mojster v besednem prikazovanju vidnih lepot sveta,« je v izjemnem prispevku Alojz Rebula, glasnik neuničljivega slovenstva zapisal Milček Komelj. »Bil je namreč nerazdružno povezan z naravo, najprej s primorsko kraško zemljo in pozneje prav toliko tudi z bujnejšo zasavsko pokrajino in povezan z vsem svetom, tudi na drugih kontinentih, ki jih je kdajkoli naselil slovenski duh. Slovenstvu zavezanemu bralstvu pa najbrž še več pomeni dragocenost, da je bistven del Rebulovega opusa narodno angažiran, usmerjen v oznanjanje vrednot slovenstva in slovenskega jezika.«

Na vse v svetu je zrl s stališča večnosti

»A pisatelj kljub pripetosti na lepote zemlje in zavestni privrženosti slovenskemu narodu v bistvu ni bil človek zunanjega, zemeljskega pogleda, ampak je na vse v svetu zrl s stališča večnosti, ki je bila zanj tudi merilo vsega človeškega. To je razvidno iz vseh zvrsti in plasti Rebulove ustvarjalnosti, iz večine njegovih z duhovnim pogledom prešinjenih prikazov, prizorov in situacij, ki jih je znal sugerirati s slikovito preciznostjo, a vselej z usmerjenostjo na poetično izraženo duhovno bistvo; sámo poezijo, ki mu je to dopuščala, ker je bila vanj ukrojena, pa je občutil kot roso iz nebes.«

Ignacija Fridl Jarc, Milček Komelj in Božo Rustja. FOTO: Ivo Žajdela

Iskanje Boga, ki zagotavlja večnost

In še Milček Komelj: »Iskanje Boga, ki zagotavlja večnost, tematizirajo ali se nanj nanašajo tako rekoč vsa najpomembnejša Rebulova umetniška dela. V tem iskanju se tematsko razpenjajo skozi nadvse širne čase in tudi prostorja, saj segajo vse od biblijske pradavnine jutrovskih dežel in grške ter rimske antike prek srednjega veka z graditelji veličastnih katedral, med katere je vpletel tudi kakega Slovenca, ali prek renesanse in krvave francoske revolucije, v katere tragiko je Rebula v svoji ustvarjalni domišljiji prav tako ponesel iščočega slovenskega rojaka, vse do novejših dni. Še posebno ga je pritegoval čas medvojnih idejnih navzkrižij in povojnih tragedij in slovenskih upanj, končno vsaj v temelju uresničenih v samostojni slovenski državi. Njegove literarne predstave pa segajo celo v še neznano domišljijsko prihodnost, za katero si je celo zamislil, da so vladajoči materialisti prihodnje svetovne unije, ki so videli v smrti neizbežen konec, pisatelju zvesto besedo neskončnost celo prepovedali.«

Milček Komelj FOTO: Ivo Žajdela

Vsa popolnost mu je le osnutek za sliko večnosti

 Na koncu so zborniku esejev V Rebulovem vetru dodali še pesem Milčka Komelja Alojz Rebula. V tretji kitici je zapisal: Vsa učenost, vsa davna zgodovina / mu – zlat zaklad – oživlja vsak trenutek / in vsa popolnost mu je le osnutek / za sliko večnosti, ki v njej zveni milina.

Lucija Kavčič, V Rebulovem vetru: Sto let od rojstva velikega slovenskega pisatelja, Demokracija, 15. 8. 2024

1/16