Pisatelj Alojz Rebula je na prvi pogled predvsem neprekosljiv mojster v besednem prikazovanju vidnih lepot sveta. Bil je namreč nerazdružno povezan z naravo, najprej s primorsko kraško zemljo in pozneje prav toliko tudi z bujnejšo zasavsko pokrajino in povezan z vsem svetom, tudi na drugih kontinentih, ki jih je kdajkoli naselil slovenski duh. Slovenstvu zavezanemu bralstvu pa najbrž še več pomeni dragocenost, da je bistven del Rebulovega opusa narodno angažiran, usmerjen v oznanjanje vrednot slovenstva in slovenskega jezika.

Na vse v svetu je zrl s stališča večnosti

A pisatelj kljub pripetosti na lepote zemlje in zavestni privrženosti slovenskemu narodu v bistvu ni bil človek zunanjega, zemeljskega pogleda, ampak je na vse v svetu zrl s stališča večnosti, ki je bila zanj tudi merilo vsega človeškega. To je razvidno iz vseh zvrsti in plasti Rebulove ustvarjalnosti, iz večine njegovih z duhovnim pogledom prešinjenih prikazov, prizorov in situacij, ki jih je znal sugerirati s slikovito preciznostjo, a vselej z usmerjenostjo na poetično izraženo duhovno bistvo; sámo poezijo, ki mu je to dopuščala, ker je bila vanj ukrojena, pa je občutil kot roso iz nebes.

Težnja po zlitju realnosti in misterija

Tudi za Rebulovo literarno umetnost povsem velja, kar je v florentinski cerkvi Santa Maria Novella izrekel njegov literarni junak iz romana Kačja roža o zračni globini, ki jo je renesančni umetnik Domenico Ghirlandaio na tamkajšnjih znamenitih freskah zmogel ujeti v natančnost svojih risarskih obrisov: namreč opažanje, da mora velika umetnost ujeti v preciznost realnega zračnost misterija. Prav taka težnja po zlitju obojega, realnosti in misterija, gotovo v bistvenem določa tudi veličino Rebulove ustvarjalnosti.

Sla po smislu, enačena z nagonom po večnosti

Pisateljeve junake je v najglobljem smislu kot »nezdrobljivo jedro« oživljala in osmišljala sla po smislu, enačena z nagonom po večnosti, ki naj bi premagovala smrt. Takega osmišljevalca življenja je pisatelj poimenoval tudi neznani ali neki veliki Nekaj ali neki ali tisti Kaj, ki ga slutijo in predpostavljajo njegovi duhovni dvojniki. Vse obstoječe je dojemal v prepojenosti z božanskim, kajti v vsem je videl »neznansko skrivnost« in zato je bilo zanj vse na svetu božje.

Človek v sebi nujno občuti slo po neskončnosti

Vendar zaupanja v večnost Rebula v osnovi ni črpal in utemeljeval iz ideologij in spoznanj filozofov in teologov, ki jih je sicer dobro poznal, tako materialistične kot krščanske, kar je jasno razvidno že iz njegovih del. Koreninilo je v zanj življenjsko izpričani primarni izkušnji, da človek kljub zavesti o neizogibnosti svoje smrtnosti (v Zvonovih Nilandije celo preberemo, da sta človek in smrt eno) v sebi nujno občuti slo po neskončnosti. To slo pa si lahko pojasnjuje le z obstojem posmrtne večnosti, ki nam jo lahko zagotavlja le zaupanje v Boga, kajti »smrt je normalna stvar za našo pamet, nikdar za naše srce«. Nujnost nesmrtnosti si je skušal dopovedati tudi z razmišljanji, v katerih je razglabljal o argumentacijah za obstoj ali neobstoj Boga. A četudi mu je »tragičnost, ki človeka melje«, lahko pomenila strašen argument proti božjemu bivanju, mu je »sla po neskončnem, ki melje njegove možgane in srce«, pomenila »še strašnejši argument za božje bivanje«; nekje pa je Boga celo imenoval »edino dejstvo«.

Iskanje Boga, ki zagotavlja večnost

Iskanje Boga, ki zagotavlja večnost, tematizirajo ali se nanj nanašajo tako rekoč vsa najpomembnejša Rebulova umetniška dela. V tem iskanju se tematsko razpenjajo skozi nadvse širne čase in tudi prostorja, saj segajo vse od biblijske pradavnine jutrovskih dežel in grške ter rimske antike prek srednjega veka z graditelji veličastnih katedral, med katere je vpletel tudi kakega Slovenca, ali prek renesanse in krvave francoske revolucije, v katere tragiko je Rebula v svoji ustvarjalni domišljiji prav tako ponesel iščočega slovenskega rojaka, vse do novejših dni. Še posebno ga je pritegoval čas medvojnih idejnih navzkrižij in povojnih tragedij in slovenskih upanj, končno vsaj v temelju uresničenih v samostojni slovenski državi. Njegove literarne predstave pa segajo celo v še neznano domišljijsko prihodnost, za katero si je celo zamislil, da so vladajoči materialisti prihodnje svetovne unije, ki so videli v smrti neizbežen konec, pisatelju zvesto besedo neskončnost celo prepovedali.

»Na antičnem splavu boš rezal slovensko morje!«

Rebula je bil skozi podobe in poglede ne le enega izmed svojih številnih junakov izrazito »zagledan v narodno kulturo«. Vendar je bil kot temeljito po klasični preteklost razgledan klasični filolog in kot pronicljiva intelektualna osebnost kulturno »ušotorjen v Grčiji«, podobno kot v svojem ustvarjalnem delu instinktivnejši arhitekt Jože Plečnik, v čigar ustvarjalnosti sta Rebulo, kot piše v dnevniku, posebno prevzeli dve značilnosti: »težnja, da bi z monumentalnostjo dal Slovencem nekaj narodne zavesti, in pa njegova nahranjenost z najžlahtnejšim v grški antiki«. Kot rad navaja Rebulov mladostni prijatelj Stane Gabrovec, je pisatelj slikovito napisal, kako mu je z odločitvijo »na antičnem splavu boš rezal slovensko morje!« »zaukazal dve tiranski ljubezni«, antično in slovensko, sam praoče Kras. V dnevniku pa je spregovoril o svojih dveh domovinah, krvni in duhovni, torej Sloveniji in Grčiji, ki sta v njem zaživeli v skrivnostnem sporazumevanju.

Iz kamnoloma so »planili Fidijevi konji«

V antiki se človek, kot preberemo v Kačji roži, »skuša zemsko zveličati ne s križem, ampak z lepoto, z besedo in marmorjem«, v katerem so iz kamnoloma »planili Fidijevi konji«, torej najčudovitejše klasične umetnine, kar jih premore svet. In prav v času izzvenevanja antike si je v boju med tedaj porajajočimi se veroizpovedmi in verovanji izvojevalo svetovni pomen krščanstvo, ki mu je postal umetnik po prvotnih dramatičnih iskanjih do kraja zavezan (in je ta duhovno burni poznoantični čas slikovito prikazal v svojem najmogočnejšem romanu V Sibilinem vetru).

Kristjan »po etiki, ne po dogmatiki«

Že antična kultura je bila zanj »opozorilo na duha, na njegovo odprtost neskončnemu. Opozorilo na neskončnost na eni strani z mislijo, na drugi pa z lepoto«. A Rebula tudi kot vse bolj katoliški pisatelj ni postal običajen teološki apologet, ki bi po utrjenosti v Bogu katehetsko služil verski konfesionalnosti, marveč je prodiral v človeka in njegove dileme ter verovanja kot avtentičen in celo dramatičen pričevalec notranjih vzponov in trenj. Ker je v duhu podoživel številne zgodovinske in miselne procese, je zmogel svoje iskanje večnosti ustvarjalno »uprizarjati« tudi skozi napeto berljive dialoge med nasprotujočimi si, a človeško prepričljivimi literarnimi »junaki«, pa tudi v samostojnih zelo lucidnih esejih in meditacijah, v katerih je spričo človeku dane svobode predpostavljal, da je človeku Bog dan v svobodno izbiro in da se je on zanj odločil. A je zase že v mladosti ugotovil, da je kristjan »po etiki, ne po dogmatiki«.

V povojni totalitarni družbi

Vendar pri Rebuli iz antičnih in srednjeveških daljav vseskozi jasno proseva tudi človeška podoba njegove sodobnosti, saj mu je bilo jasno, da je mogoče dojemati vse na svetu le kot »večni sedanjik«, ki mu je sleherna sedanjost v perspektivi že tudi večnost, in da bivamo vsi »ljudje v enem in istem večnem času«. Da je v povojni totalitarni družbi, ki je pisatelja v Trstu in Sloveniji vseskozi nadzirala, izrekal sodobne probleme prikrito, skozi zgodovinske prizore in eksemplarične človeške usode, so razumljivo povzročile politične okoliščine, zaradi katerih se nekdaj ni smelo kritično povedati zgodovinske resnice, kar je prišlo v manjši meri do izraza tudi v slovenskem slikarstvu. A tudi na to resnico je skušal pogledati z večnostne, eshatološke perspektive.

Smisel življenja le, če stojijo za njim nebesa

Za tako naravnanega pisatelja je bilo edino zares zanimivo, najzanimivejše od vsega na svetu vprašanje smrti oziroma vprašanje z njo pogojenega večnega življenja. Rebulov junak vidi smisel življenja le, če stojijo za njim nebesa, in v njegovi umetnosti smo nenehna priča spraševanju: »Kaj bi bilo, ko bi šel človek v nič«, ki mu lahko sledi le odgovor: »V nič bi šli ne le posamezniki, ampak vsa človeška zgodovina«. Eden izmed njegovih nesrečnikov, ki ga je ob pogledu na antične razvaline neizbežno obsedla groza minevanja, se na primer sprašuje: »Čemu minevati? Čemu te sekunde, druga za drugo, kot grob za grobom? Čemu to neustavljivo pogrezanje, da imaš vselej za hrbtom nič?« In prav to minljivostno človeško zgodovino, še s posebnim poudarkom na slovenski narodni eksistenci, je Rebula v svoji umetnosti neprestano reševal pred Ničem, ki ga ni priznaval ne v življenju ne v umetnosti, v prepričanju, da bi bila kakršnakoli sprijaznitev z njim lahko odprta samo v popoln nesmisel.

V večnost zazrti ustvarjalec

Bog kot stvaritelj sveta je bil za Rebulo kot v večnost zazrtega ustvarjalca, ki ga je izjemno navdihovala lepota narave, »tudi prečudovit kipar. Pa slikar. Umetnik in pol!« Umetništvo priznava Bogu še marsikod in živa človeška podoba prav takega izjemnega z besedami slikajočega umetnika, navdihnjenega po Božji volji, je bil s svojim stvariteljskim pisateljstvom gotovo tudi on sam. Pri tem snovanju je črpal iz neposrednega dojemanja narave, ne da bi se poglabljal v slikarstvo, in je včasih celo nakazal, da mu manjka tovrstne razgledanosti; tudi ob priložnostnem srečevanju s slikarji pa je bil ne glede na njihov sloves avtentično dojemljiv predvsem za »božjo iskro« v njihovi »duši in krvi«, kot je na primer v dnevniku napisal ob spominu na Lojzeta Perka.

»Najveljavnejše merilo talenta« odprtost za absolutno

V svojem besednem slikanju je izkazoval prav slikarski talent, vendar talent, ki je ob izhodiščnem nazornem realizmu vse presijal z metafizičnostjo in arhetipskimi razsežnostmi ter ponekod prav akvarelno zračnostjo in svetlobo. Sámo nadarjenost je z besedami svojega junaka nekje izenačil z univerzalnim doživetjem človeku danega trenutka časa in prostora. Kot je zapisal v dnevniku, je bila zanj »najveljavnejše merilo talenta« odprtost za absolutno, ki ji je pridruževal tudi moč in vztrajnost, medtem ko je navdih, iz katerega je izhajal, povezoval z razpoloženjem do dela in s potrebo po delu. V svojem umetniškem in pričevanjskem delu pisatelj navaja, četudi bolj mimogrede, tudi vrsto tujih in slovenskih slikarjev, tako starejših z Giottovo »gotsko nadzemskostjo« kot glavnih predvojnih italijanskih do ljubega mu Groharjevega miru. Gotske katedrale so bile zanj pravi čudež, ki celo presega grško dleto, že v najzgodnejših dnevnikih pa prelistava knjigo z Rodinovimi kipi in Rilkejevim uvodnim besedilom vanjo; in v skladu s pisateljevim vsestranskim zanimanjem so ga pritegovala tudi priložnostna obiskovanja ali odkritja starejših umetnostnih spomenikov, skratka poznavanje našega celotnega kulturnega izročila.

Nadaljevanje v: Milček Komelj, Alojz Rebula, slovenstvo [2]