Po izjemnem pričevanju Ne pustim te čakati, v katerem je italijanska alpinistka Nives Meroi predstavila alpinistično in življenjsko pot z možem slovenskega rodu Romanom Benetom, je pri Celjski Mohorjevi družbi izdala drugo knjigo Sinaj, tokrat v soavtorstvu z italijanskim teologom Vitom Mancusom. Obe knjigi sta na voljo tudi v knjigarnah Založbe Družina.

Jutranja zarja na Sinaju

Medtem ko se je Nives Meroi z možem odpravila na goro Sinaj (2285 m), z nje občudovala sončni vzhod, ki ga je navdušeno fotografiral njen mož, se je Vito Mancuso zakopal v knjige. Njuna stična točka so krajevne oznake – ob naslovni gori še gora sv. Katarine, Egipt in samostan, v katerem je simbolično prikazan goreči grm, skozi katerega je Bog nagovoril Mojzesa. Alpinistka se prav tako kot v prvi knjigi realistično, doživeto in z ravno pravo mero razmišljanja spominja vzponov na osemtisočake, primerja ljudi in razmere v puščavi in pod himalajskimi gorami. V le petih dneh je strnila pot iz Trbiža na Sinaj in nazaj ter življenjske preizkušnje (Romanovo hudo bolezen) in njun odnos. Najdlje trajajoče alpinistične naveze ne zanimajo le gore, temveč potovanja, ljudje, kulture in religije, zato obiščeta tudi samostan. Na vrhu Sinaja Nives spozna, da gora ni pomembna le za kristjane, ampak na njej molijo tudi muslimani.

Gora Sinaj

Toda, ali sta v resnici bila na gori, na kateri je Mojzes od Boga prejel plošči z 10 božjimi zapovedmi? Kje je gora Sinaj, kdo se je Mojzesu prikazal, kdo je dejansko napisal božje zapovedi in zakaj je izvoljeno ljudstvo naredilo zlato tele, ko Mojzesa ni bilo? S temi vprašanji se v drugem delu knjige ukvarja teolog Vito Mancuso, ki je dregnil tudi v dvom, da se je eksodus izraelskega ljudstva iz suženjstva tudi v resnici zgodil. Različni viri dajejo različne odgovore, kljub temu pa je jasno, da je gora Sinaj ali Horeb, kot je tudi poimenovana v Svetem pismu, filozofski, teološki in duhovni kraj.

V novi številki revije Praznična, ki bo izšla sredi septembra, pa si preberite intervju z Nives Meroi in Romanom Benetom.