Zapri
Iskanje

Alternative čemu?!

Bogomir Štefanič ml.
Za vas piše:
Bogomir Štefanič ml.
Objava: 12. 02. 2014 / 10:22
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:14
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Alternative čemu?!

Alternative čemu?!
Gost drugega pogovornega večera Foruma za dialog med vero in kulturo je bil tudi direktor Družine Tone Rode.
»Alternative neoliberalni ekonomiji?« je bil naslov drugega srečanja oživljenega Foruma za dialog med vero in kulturo, ki ga je sinoči gostil atrij Znanstveno-raziskovalnega centra v Ljubljani.

Prireditelji, ki želijo s pogovornimi večeri, h katerim vabijo verujoče in neverujoče, da bi spregovorili »ne samo sebi enakim, ampak predvsem drugim in drugačnim«, krepiti vzajemno zaupanje in ustvarjati ozračje sodelovanja, so tokrat v ospredje postavili pereča vprašanja ekonomije, saj so prav ta najbolj viden izraz globoke družbene krize, v katero smo zabredli dobri dve desetletji po padcu komunizma. Ob takratnem družbenem prelomu je večina pričakovala, da bosta demokracija in kapitalizem prinesla vsestranski napredek in boljšo prihodnost, a razvoj, ki je pripeljal v krizo podobnih razsežnosti, kot je bila velika depresija v prvi polovici 20. stoletja, očitno ni šel v to smer. Za glavnega krivca iztirjenega dogajanja večina opazovalcev – ali vsaj najglasnejši med njimi – razglašajo neoliberalizem.

Ne krivda neoliberalizma, temveč tajkunizacije

Kako je torej s to »pošastjo«, ki se plazi po deželi, če parafraziramo Marxa? »Je razlog ekonomske krize neoliberalni način ekonomije prostega trga kot tak ali je razlog krize praksa ljudi, ki so dobili preveč moči in zlorabili šibke vidike sistema? Je etična prenova neoliberalnega modela ekonomije sploh možna? Ali obstajajo drugačne sistemske rešitve v okviru ekonomije prostega trga – ali bo treba poseči po bistveno drugačni rešitvi? Kaj pa krščanski pogledi na ekonomijo?« To so bila središčna vprašanja, na katera je skušal odgovoriti forumov pogovorni večer oziroma njegovi vabljeni gostje ekonomist dr. Jože P. Damjan, direktor Družine Tone Rode, poznavalec Svetega pisma Matjaž Černivec in predavatelj poslovne etike dr. Dejan Jelovac.

Že Damjanov nastop je temeljne teze prireditve postavil pod svojevrsten vprašaj, saj je izrazil velik dvom v to, ali sploh vemo, kaj imamo pred očmi, ko govorimo o neoliberalizmu: v ekonomiji teorije pod takim imenom ni, tudi sicer se v javnih razpravah nikoli ne postavlja jasna definicija tega »sovraga«. Sam je skušal skozi nekakšen ekonomsko-zgodovinski »šnelkurs«, predstaviti teoretska ekonomska izhodišča, ki so skozi zgodovino pripeljala do prevladujočega gospodarskega modela zadnjih nekaj desetletij, in razloge za nastanek sedanje krize. Ta ima v slovenskih razmerah posebnosti, ki jo bistveno ločujejo od dogajanja drugod po svetu. O kakšnem “neoliberalizmu”, kot ga morda lahko prepoznavamo v anglosaksonskem svetu, pri nas pač ne more biti govora, saj imamo še vedno polovico gospodarstva v državni lasti, Slovenije pa se v svetu upravičeno drži sloves najbolj socialistične (v nekaterih krogih celo komunistične) države za najnižjim koeficientom neenakosti med razvitimi državami. Tudi Švedska, ki jo tolikokrat postavljajo za zgled, je po tem merilu za Slovenijo. Socialna država je v slovenskih razmerah (še vedno) izredno močna in ustvarja pogoje za veliko družbeno enakost, ki je sicer v družbi pogosto ne priznavamo (najbrž je o njej res težko govoriti 130.000 brezposelnim in tretjini mladih brez dela).

Ključni sprožilec slovenske inačice krize je bila po Damjanovem prepričanju “erupcija pohlepa” iz leta 2004, ki jo je omogočila konstelacija več pojavov, kot so: poplava likvidnosti na svetovnih trgih; vstop Slovenije v območje evra, ko so slovenske banke prihajale do poceni denarja in k nam prelile okoli 12 milijard evrov; prepričanje nekdanjih socialističnih direktorjev, da je čas obilnega kreditiranja pravi trenutek za lastniške prevzeme podjetij; enako ravnanje dela Cerkve na Slovenskem (mariborske nadškofije), ki je želela s krediti iz državnih bank postati premožna; odstotnost učinkovitega regulatorja, kot bi denimo moral biti urad za varstvo konkurence … Slovenskega zdrsa v krizno brezno zato ni pošteno naprtiti fantomskemu neoliberalizmu, temveč tajkunizaciji.



Foto: Tatjana Splichal

Na globalni ravni so trendi jasni: znova smo priče izrazitemo bogatenju bogatih v razvitem svetu (če je bilo v lasti odstotka najbogatejših v “zlati dobi” kapitalizma v desetletjih po drugi svetovni vojni, ki veljajo ob visoki obdavčiti bogatih za vzpon srednjega razreda, manj kot desetina premoženja, se je ta delež zdaj spet povzpel na skoraj četrtino); zlasti v Aziji se je zaradi globalizacijskih procesov (npr. selitev industrije) milijarda ljudi rešila najhujše revščine; na razvitem Zahodu beležimo izrazit padec standarda srednjega razreda, ki po mnenju nekaterih razikovalcev že izginja oziroma se spreminja v prestrašeno večino … To dogajanje na Zahodu po besedah dr. Damjana postavlja predvsem vprašanje, kako spremeniti razmerja v distribuciji med kapitalom in delom, ki bi, povedano zelo poenostavljeno, preko višjih delavskih plač pospešilo trošenje, dvignilo gospodarsko rast, odprlo nova delovna mesta. Nižanje davkov najbogatejšim po Damjanovem prepričanju zanesljivo ni pot do gospodarskega okrevanja, temveč predvsem dobra regulacija in nadzor, ki najbolje (bolje kot etika ali vera) brzdata “profitni motiv” oziroma preprosteje – pohlep.

Središče tržnega gospodarstva mora biti človek

Direktor Družine Tone Rode pa je v svojem prispevku poudaril prav vlogo, ki je pri iskanju rešitev za bolj uspešno in pravično družbo lahko ponudi Cerkev s svojim druženim naukom, ki temelji na štirih stebrih: dostojanstvu človeka, skupnem dobrem, subsidiarnosti in solidarnosti. Ta nauk seveda ni ekonomska teorija, saj spada v okvir moralnega nauka, “vendar nam jasno pove, da kapital ni sam sebi namen in da mora središče tržnega gospodarstva biti človek, ki se uresničuje v skupnosti”.

Družbeni nauk Cerkve po Rodetovih besedah prinaša jasne odgovore tako na vprašanje ustvarjanja kot pravičnega razdeljevanja dobrin: “Pri vprašanju ustvarjanja dobrin sprejema pravila trga, se zavzema za svobodo in odgovornost posameznika ter za samoiniciativnost in podjetnost na etičnih krščanskih temeljih. Kar zadeva razdeljevanje dobrin, pa nikakor ne poudarja samo dobrodelnosti, ne zavzema se za neko razdeljevanje nezasluženega, temveč predvsem za razpršitev lastništva, ki s seboj prinese pravice in koristi, pa vedno tudi odgovornosti.” Za družbo je torej dobro, da ima čim več subjektov, ki niso samo delavci, temveč tudi odgovorni lastniki, podjetniki in gospodarji, zato družbeni nuak Cerkve posebeno pozornost posveča malim in srednjim podjetjem, pa tudi t. i. kooperativam, kjer je last velike firme razpršena na veliko število delavcev-lastnikov (kot primer uspešnega zadružnega podjetja je navedel kooperativno multinacionalko Mondragon Corporation iz Baskije, ki deluje po načelih družbenega nauka Cerkve).


Alternative neoliberalni ekonomiji?
Foto: Tatjana Splichal

Prav vprašanje lastnine je po Rodetovem mnenju velikega pomena. Tu družbeni nauk Cerkve deli s klasičnim liberalizmom ključna izhodišča: osebna lastnina zagotavlja človeku svobodo in dostojanstvo; brez gospodarske svobode bi bilo kmalu konec vseh svoboščin in tudi verske svobode; trg je treba pustiti živeti in se razvijati, vgraditi pa je treba vanj varovalke, da se ne sprevrže; država naj ščiti najbolj ranljive člane družbe, kar pa ne pomeni, da mora zagotoviti varnost in blaginjo vsem; trg lahko pravilno usmerjajo samo globoko ozaveščeni potrošniki, ki so bili vzgojeni v krepostih razumnosti in zmernosti, osebe, ki so zaradi notranje svobode sposobne obvladovati lastne želje – vzgoja takih oseb pa je naloga družine, šole in Cerkve.

Že iz teh stališč je jasno, da se kristjani ne zavzemajo za neko specifično krščansko ekonomijo. Njihova naloga je, da v ekonomiji delajo po vesti, pa bo ta po tej poti postajala krščanska.
Kako pa iz slovenske krize? Direktor Družine je prepričan, da bomo iz krize izšli “le s pomočjo novega podjetniškega duha, preko novih gospodarskih pobud in preko investicij iz Slovenije in tujine, ki bodo dvignile zaposlitev in produktivnost ter omogočile inovativnost in izvoz. To je pot svobodnega trga, v okviru demokratične, socialno zavzete, predvsem pa pravne države samoiniciativnih, odgovornih, solidarnih in ozaveščenih državljanov s smislom za skupno dobro”.

Razprava se nadaljuje

V razpravo, ki jo je bilo zaradi obširnosti njenega predmeta težko zamejiti, sta se kot vabljena sogovornika vključila še Matjaž Černivec (predstavil je radikalnost svetopisemske kritike pohlepa, služenja denarju in oblastne drže, ki jim Nova zaveza nasproti postavlja ljubezen-agape, Cerkev kot suženjstva mamonu “osvobojeno ozemlje”, služenje kot temeljno načelo drugačnega izvajanja oblasti) in dr. Dejan Jelovac, ki se je zavzel za renesanso kapitalizma, utemeljenega na etičnih vrednotah.


Alternative neoliberalni ekonomiji?
Foto: Tatjana Splichal

Razprava o ekonomiji, tudi o tem, ali človeka res lahko skrčimo le na njegovo ekonomsko raven, pa se v okviru Foruma za dialog med vero in kulturo seveda lahko nadaljuje na forumovi spletni strani.


Alternative neoliberalni ekonomiji?


Nalaganje
Nazaj na vrh