Lorri Kaup, predsednica Mednarodnega slovenskega genealoškega društva (Slovenian Genealogy Society International, Inc.), ki ima svoj sedež v Clevelandu v zvezni državi Ohio, pravi, da so ljudje v Sloveniji izjemno gostoljubni. To je doživela že ob svojem prvem obisku s svojo mamo.

»Prišli sva leta 1994, da bi poiskali kraj, kjer se je rodil njen oče, moj ded. Vozili sva se z avtobusi do vasi, se sprehajali po njih in iskali koga, ki bi znal kaj angleščine. Uspeli sva najti nekaj sorodnikov in bila je zelo lepa izkušnja. Želeli sva, da bi to doživeli tudi drugi. Začeli sva objavljati oglase, ali bi še kdo rad šel v Slovenijo in našel svoje prednike.«

Moje delo je izpopolnjujoče, saj vidim toliko srečnih ljudi. (Lorri Kaup)

Tako se je rodila ideja o organiziranem rodoslovnem raziskovanju v Sloveniji. Skupno so pripeljali že več sto ljudi, veliko se jih vrača tudi večkrat. Nekaj dni je namenjenih ogledom slovenskih znamenitosti, preostali čas pa posvetijo raziskovanju arhivov. Pri tem jim pomagajo strokovnjaki v škofijskih arhivih v Ljubljani, Mariboru in Kopru. Kot je povedala Julijana Visočnik iz Nadškofijskega arhiva v Ljubljani, so jim letos pripravili tudi tečaj gotice, da lažje sami prebirajo starejše zapise.

Raziskovanje v arhivu je lažje, odkar so zapisi digitalizirani. FOTO: Rok Blažič

Letos je v Slovenijo prišla skupina 37 ljudi, ki prihajajo iz 18 različnih zveznih držav v ZDA. Za organizacijo njihovega bivanja in raziskovanja Slovenije je poskrbela izkušena vodnica Manja Lilek. Kot pravi Lorri Kaup, so vsi zelo ponosni na deželo svojih prednikov, pri nas jim je všeč tudi ekološka naravnanost, recikliranje in ohranjanje narave. »Moje delo je izpopolnjujoče, saj vidim toliko srečnih ljudi. Reševati uganko, ko iščeš prednike, je tudi zelo zabavno,« še pravi Kaupova.

Posebno doživetje je obisk krajev, kjer so živeli predniki, in živečih sorodnikov. FOTO: Rok Blažič

Okusi, ki vzbujajo spomine

Nekateri spoznajo kraje po pripovedovanju svojih staršev ali starih staršev, čustva pa prikliče predvsem domača hrana. Lorri Kaup se spominja, kako je z bratrancem iz Amerike obiskala sorodnico v Sloveniji, ki jima je pripravila solato: »Bratrancu so stekle solze in je dejal: 'To je babičina solata, nisem je jedel, odkar je preminila.'«

Vračam se k okusom svojega otroštva. (Joseph Kapler)

Podobno doživlja tudi Joseph (Jože) Kapler. »Moj dedek in oče sta imela slovensko mesnico v Clevelandu. Spomnim se, kako sta izdelovala krvavice in klobase, odraščal sem ob tej hrani in lepo je znova doživljati te okuse. Kokošja juha z rezanci je prav taka, kot jo je kuhala moja mama. Vračam se k okusom svojega otroštva.«

Joseph Kapler s svojim družinskim drevesom. FOTO: Rok Blažič

Kapler ohranja slovensko hrano tudi v svoji družini: sam še vedno pripravlja potico za praznike, žena se uči slovenskih receptov, sin pa je začel izdelovati kranjske klobase. Kot pravi, njegova žena med obiski pri nas spoznava slovenske navade in ga zdaj bolje razume: na primer zakaj doma vedno obuje copate.

Joseph Kapler ima slovenske prednike po vseh starih starših: »Bilo je težko delo, a polno zadovoljstva, da sem našel vse družine. Vsem štirim vejam lahko zdaj sledim vse do sredine 18. stoletja.« V Sloveniji je našel več sorodnikov, med njimi je tudi župan v Škocjanu Jože Kapler.

Prej se nisem zavedal, kako lepa dežela je Slovenija. (Frederick Snyder st.)

Družinsko raziskovanje

Tudi Frederick Snyder st. ima vse stare starše iz Slovenije. »To je moje četrto potovanje, želel sem poiskati družinske korenine. Prej se nisem zavedal, kako lepa dežela je Slovenija, vedno mi je v užitek vračati se sem,« pravi Frederick, katerega predniki izhajajo iz območja okoli Starega trga pri Ložu in Bloške Police.

Frederick Snyder st. s sinovoma Frederickom ml. in Geoffreyjem. FOTO: Rok Blažič

S seboj je pripeljal tudi dva sinova, ki mu pomagata pri raziskovanju družinskega drevesa. Frederick ml. je povedal, da ima zelo lepo izkušnje srečevanja in odkrivanja korenin, Geoffrey pa se je pošalil, da prihaja v glavnem zaradi kranjskih klobas.

Živjo, iščete nas?

Včasih je potrebno pravo detektivsko delo. Gary Sterle je povedal, da so po očetovi strani ohranjali stike s sorodniki, o družini po mamini strani (Petrič), pa niso vedeli veliko. Pred dvema letoma je le našel naslov, kjer naj bi živeli sorodniki, a ko so prišli do hiše, tam niso nič vedeli o tem. Slučajno so srečali starejšo gospo, ki jih je napotila v drugo ulico. Potrkali so na več vrat, brez odziva, in že mislili oditi, ko je do njih pristopila sorodnica in jim dejala: »Živjo, iščete nas?«