Naslov tradicionalne osrednje prireditve, namenjene slovenskim izseljencem in zamejcem, je »Dobrodošli doma«. Ali dejansko tako čutite, ko stopite na slovenska tla – da pridete domov?

Res čutim tako! V Sloveniji sem bil prvič leta 2000, in čeprav sem se takrat prvič srečal s sorodniki in drugimi slovenskimi znanci na slovenskih tleh, sem takoj vedel – tu sem doma. To je nekaj, kar je težko opisati z besedami, to preprosto čutiš globoko v sebi in veš: kjer so tvoje korenine, je tudi tvoje srce.

 Gotovo je v Argentini veliko tega, kar me veže nanjo, ampak to, kar me notranje najbolj oblikuje in hrani, je slovenstvo.

Pa vendar: kje je vaš pravi dom?

Seveda, moj »pravi« dom, če uporabim vašo besedo, je v Argentini, ampak hkrati vem, da so moje korenine v Sloveniji. Argentina nas je sprejela, tam imam delo, tam sem si ustvaril družino, tam imam prijatelje in sorodnike … Gotovo je v Argentini veliko tega, kar me veže nanjo, ampak to, kar me notranje najbolj oblikuje in hrani, je slovenstvo. Živim v Argentini, poznam Argentino, čutim Argentino, ampak snov, iz katere sem, moja esenca je slovenska.

 Slovenska skupnost je danes v Argentini priznana in cenjena, prispevali smo svoj kamenček k razvoju te države, ki je mozaik različnih izseljenstev.

Na nek način torej dva domova in med njima – razpetost? Morda bi kdo v tem videl bolečo razpetost, a iz vaših besed veje nekaj drugega: ustvarjalna razprtost v dva svetova.

Najbrž to vsak, ki je v takem položaju, doživlja po svoje. Sam sem iz prve generacije, rojene v Argentini. Sem sin Slovencev, rojenih v Sloveniji. Razumem, da so to, kar vi imenujete »boleča razpetost«, morda celo »razklanost«, čutili naši starši. Naša generacija ima že drugačen pogled, ki ima tudi duhovno razsežnost. To je bila pot, ki jo je Bog v svoji previdnosti določil za skupino Slovencev. Slovenska skupnost je danes v Argentini priznana in cenjena, prispevali smo svoj kamenček k razvoju te države, ki je mozaik različnih izseljenstev.

Jure Komar, inženir agronomije, je sin znamenitega filozofa svetovnega slovesa Milana Komarja. FOTO: Bogomir Štefanič

Ta kamenček pa ima svoj začetek pred 80 leti. Ta čas se namreč spominjamo 80. obletnice konca druge svetovne vojne, to pa je tudi časovna točka, ko se začne zgodba 6000 Slovencev, ki so se tri leta pozneje izselili v Argentino – torej zgodba vaših staršev. Kakšen je v današnji slovenski skupnosti spomin na tiste čase?

Prvo junijsko nedeljo smo imeli spominsko slovesnost, ki jo sicer vsako leto prirejamo v spomin na vse padle v drugi svetovni vojni, posebno na naše domobrance. Letos smo se posebej spomnili 80. obletnice odhoda iz Slovenije.

Na proslavi sta bila, če sem prav videl, tudi dva domobranca.

Res je. Med nami so še štirje živi domobranci, to so Slavko Truden, Ivan Pipp, Albin Magister in France Uštar. Vsi so v visoki starosti. Magister in Uštar imata zdravstvene težave, zato se nista mogla udeležiti slovesnosti. Na proslavi smo se spomnili teh osmih desetletij in se zahvalili Bogu, da so slovenski begunci imeli možnost priti v Argentino. Za razliko od drugih držav, kot so bile Kanada, ZDA, Avstralija, je Argentina sprejela vse Slovence: mlade in stare, zdrave in bolne; sprejela je cele družine. Prav to je bistveno pomagalo, da se je ta skupnost ne le naselila v Buenos Airesu in drugod v Argentini, temveč se je tu globoko usidrala in razvila.

Argentina ima tri slovenske priselitve: prva je bila ob koncu 19. stoletja, druga v prejšnjem stoletju v času med svetovnima vojnama, tretja – politična – pa leta 1948.

Sprašujete o spominu na tiste čase … Seveda je to po eni strani trd, žalosten spomin – domovino so morali zapustiti, ker so branili svoje vrednote in svojo vero, sicer bi izgubili življenje. To je pretresljivo. Zaradi ohranitve življenja so bili prisiljeni oditi. To je drugače od drugih naselitvenih valov Slovencev v Argentini, ko so bili razlogi v glavnem ekonomski. Argentina ima tri slovenske priselitve: prva je bila ob koncu 19. stoletja, druga v prejšnjem stoletju v času med svetovnima vojnama, tretja – politična – pa leta 1948. Prvi priselitvi sta bili pretežno ekonomski, seveda tudi s kakšnimi političnimi razsežnostmi – recimo Primorci, ki so se umaknili pred fašizmom. A zadnja priselitev je bila vendarle bistveno drugačna.

Sam skušam brez zahtev ali kakšne »maščevalnosti« Slovencem v domovini povedati tisto polovico zgodovine, ki je bila tu desetletja zamolčana.

Sam sem še iz tiste generacije Slovencev, ki so ji izraz »politična emigracija« skozi šolo in medije predstavljali izrazito negativno. Ali so se ti predsodki do vas v 34 letih samostojne slovenske države že razgradili?

Morda vi sami bolje poznate odgovor na to vprašanje kot jaz. Sam skušam – in vem, da to počnejo tudi drugi iz slovenske skupnosti v Argentini – brez zahtev ali kakšne »maščevalnosti« Slovencem v domovini povedati tisto polovico zgodovine, ki je bila tu desetletja zamolčana. Nekaj takega se mi je zgodilo prav te dni. Obiskali smo neko kmetijo in tam so nam sami povedali, da o naši zgodbi komaj kaj vedo – vedo, da so naši starši odšli v Argentino, a skoraj nič o okoliščinah, ki so do tega privedle. Nekaj jim je o tem pripovedoval le njihov župnik, ki jim je povedal za primere njihovih sovaščanov. Počasi te informacije vendarle prihajajo v javnost. Ima pa cela zadeva tudi politično razsežnost. Del prebivalstva nas še vedno dojema kot »politično emigracijo« v starem pomenu te besede. A vsekakor ni več tako, kot je bilo pred 40, 50 leti, pred osvoboditvijo Slovenije.

Ko Slovenija postane demokratična in neodvisna, postane tudi svobodna.

Uporabili ste besedo »osvoboditev Slovenije«, pri čemer ste seveda mislili na dogodke ob demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije v obdobju 1989–1991. V slovenskem javnem prostoru pa je izraz »po osvoboditvi« še vedno uporabljan za dogodke maja 1945. Kako je torej s to »svobodo«: kaj pomeni leta 1945 in kaj leta 1991?

Za nas je edino leto svobode leto 1991, tu ni nobenega dvoma. Ko Slovenija postane demokratična in neodvisna, postane tudi svobodna. Leto 1945 prinese »svobodo« – zapišite jo v narekovajih! – le za pristaše komunistične Jugoslavije. Nemški napadalec odide, a to ne prinese resnične svobode. Zato je bilo leta 1991 tako veselje pri nas v Argentini. Moj oče se pred tem ni mogel vrniti v Slovenijo, šele po letu 1991 je imel zagotovilo, da ob morebitni vrnitvi ne bo trpel posledic.

Čutili smo, da je slovensko pot do demokracije in državnosti treba podpreti.

Pogovarjava se kmalu po dnevu državnosti. Kot ste dejali, ste se tudi v slovenski skupnosti v Argentini zavzemalo zanjo, se je globoko razveselili.

Čutili smo, da je slovensko pot do demokracije in državnosti treba podpreti. Voditelji naših ustanov v tistem času, posebno Zedinjene Slovenije, so ob podpori celotne skupnosti veliko naredili za to. Omenil sem že, da imamo v Argentini tri slovenske emigracije. Pred 35 leti smo vsi stopili skupaj. Podprle so nas tudi druge emigrantske skupnosti, naši predstavniki so uporabili vse poti, medijske, politične in še kakšne, da bi podprli osamosvojitev. Tisti čas je imela Argentina vlado, ki je bila bolj odprta v svet in je prisluhnila tem pobudam: bila je med prvimi, ki so v mednarodnem prostoru priznale samostojno slovensko državo /Argentina je kot prva država v Južni Ameriki samostojno Slovenijo priznala 16. januarja 1992; op. B. Š./ Veste, naše takratno veselje ni bilo povezano s kakšnimi »interesi« – da bi recimo dobili slovensko državljanstvo ali kaj podobnega. Ne, to je bilo čisto in iskreno veselje ob demokratični, svobodni in neodvisni domovini.

»Sam že zdaj delam veliko propagande za udeležbo na slovenskih volitvah …« FOTO: Bogomir Štefanič

Slovenski parlament je prostor, v katerem bi se moralo slišati, kaj potrebujejo slovenske skupnosti po svetu.

Že dlje časa tli pobuda o zajamčenem zastopstvu Slovencev po svetu v slovenske parlamentu. Kakšen je vaš pogled na tovrstne pobude?

Naloga, ki jo je treba opraviti. Seveda, dobro je treba premisliti, kako to narediti. Stvar ni preprosta. V svetu je veliko Slovencev, kako izbrati njihovo parlamentarno zastopništvo se je treba dobro dogovoriti, da ne bi med različne skupnosti zasejali nepotrebnih konfliktov. Vsekakor pa: v parlamentu bi morala biti vsaj dva njihova predstavnika. Saj obstajajo telesa, kot je Svet Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu /ustanovljen je bil v času druge vlade Janeza Janše, njegov član je bil tudi naš sogovornik; op. B. Š./, a to je posvetovalno telo. Parlament pa je tisti prostor, kjer se »skuhajo« zakoni, kjer se oblikujejo konkretne politične rešitve. Vlade pridejo in gredo, ministri pridejo in gredo, parlamentarci pa imajo to dolžnost in možnost, da oblikujejo, zamenjajo, posodobijo zakone, ki imajo trajnejšo veljavo. To je prostor, v katerem bi se moralo slišati, kaj potrebujejo slovenske skupnosti po svetu. Že zdaj pa sam delam veliko propagande za udeležbo na slovenskih volitvah: to je edini trenutek in možnost, da daš na skupno mizo svoj pogled o slovenski prihodnosti. To bi se še okrepilo s predstavništvom Slovencev po svetu v državnem zboru.

Veliko teh, ki so se vrnili v Slovenijo, je k tej odločitvi poleg tega, da se čutijo Slovence, privedel položaj v Argentini.

Na svoj način vas v Sloveniji predstavljajo mladi člani vaše skupnosti, ki so se začasno ali trajno priselili iz Argentine. Če prav vem, je med njimi tudi vaša hči, arhitektka. Po svoje je to »dvorezen meč«: svoje otroke ste vzgojili v iskreni ljubezni do Slovenije in so tudi zato prišli sem, a tako so na neki način za svoje talente osiromašili narodno skupnost v Argentini.

Veste, to je čisto naravna stvar. Ne moreš iti proti temu. Videti pa je treba tudi širšo sliko. Veliko teh, ki so se vrnili v Slovenijo, je k tej odločitvi poleg tega, da se čutijo Slovence, privedel položaj v Argentini. Razmere v Argentini so bile in so še zmeraj zelo zapletene. Stvari gredo zadnje čase malo na bolje, a bo še veliko let trajalo, da bo država spet postavljena na pravi tir. Prejšnje vlade so vse ustanove razdrle od znotraj: vanje so postavile svoje ljudi, povzročile razkol, razbohotila se je korupcija, prevladali so nesposobni …Ogromno negativnih stvari, na žalost. Vse to se ne uredi v enem dnevu, ne v enem letu, ne v enem mandatu. Iz takih negotovih ekonomskih in političnih razmer se niso izseljevali le Slovenci, ampak tudi člani drugih narodnih skupnosti: Španci, Francozi … En razlog je torej vabilo domovine – poznaš njen jezik, tam imaš sorodnike –, drugi pa je argentinska kriza. A roko na srce: prav ta kriza je povzročila, da smo v Argentini vsi dobro »natrenirani«, kako reševati probleme, ki jih krizne razmere vsak dan postavljajo pred nas. In to je »natreniranost«, ki je nimajo vsi po svetu. Tudi ta iznajdljivost odpira vrata našim ljudem za službe v tujini.

Veliko teh, ki so iz naše skupnosti odšli v Slovenijo, poznam, govoril sem z njimi, preden so se za to odločili, zato vem, kako so te odločitve zorele, kateri strahovi so jih spremljali. In res je, kot pravite: skupnost v Argentini tako izgublja ljudi, a to je naravni proces, ki ga je treba sprejeti.

Zedinjena Slovenija je krovna organizacija vseh Slovencev v Argentini in tako prostor, kjer skupaj oblikujemo program letnih dejavnosti, si pomagamo med seboj, predstavljamo slovensko skupnosti pred argentinsko in slovensko državo.

Slovensko skupnost v Argentini povezujejo številne ustanove, ki jih kot krovna združuje Zedinjena Slovenija. Maja je minilo deset let, odkar ste na njenem čelu. Kaj je bila rdeča nit tega desetletja, kaj so vaše želje za prihodnost?

Zedinjena Slovenija je imela v preteklosti bolj politično vlogo. Zame in za odbor, s katerim smo stopili na njeno čelo, pa je bila prednostna naloga povezati vse Slovenske domove. Že pred leti so bile pobude, da bi se domovi povezali v nekakšno federacijo, a iz tega ni bilo veliko. Sam sem skušal postaviti stvari čim bolj jasno in preprosto: Zedinjena Slovenija je krovna organizacija vseh Slovencev v Argentini in tako prostor, kjer skupaj oblikujemo program letnih dejavnosti, si pomagamo med seboj, predstavljamo slovensko skupnosti pred argentinsko in slovensko državo. Tako skušamo reševati konkretna vprašanja: kako pomagati sobotnim šolam slovenščine, kako podpreti mladino, kako podpreti druge organizacije. Vzpostavili smo redno komunikacijo s slovenskim veleposlaništvom v Buenos Airesu, to se tudi opre na nas pri svojih dejavnostih.

 Imamo šest Slovenskih domov v Buenos Airesu in domova v Mendozi in Bariločah. Delo v njih sloni na teh dveh stebrih: slovenska šola in slovenska maša.

Pravite, da želite z Zedinjeno Slovenijo niti slovenske skupnosti, ki morda niso bile čisto spete, povezati v enotno mrežo. A to najbrž ne bi bilo mogoče, če ne bi obstajale skupne vrednote, ki povezujejo celotno skupnost.

To sta predvsem jezik, katoliška vera. Imamo šest Slovenskih domov v Buenos Airesu in domova v Mendozi in Bariločah. Delo v njih sloni na teh dveh stebrih: slovenska šola in slovenska maša. To sta stebra, na katerih sloni celotna slovenska skupnost v Argentini. V teh stebrih so zajete naše korenine, naše vrednote, kot so nam jih predali naši starši: resnica, zvestoba, zgodovinski spomin, ljubezen do naše slovenske domovine.

»Oče nas je naučil, da moramo svoje življenje vzeti v svoje roke.« FOTO: Bogomir Štefanič

Oče nam je naročal, da ne smemo nikoli pozabiti na Slovenijo in na vero.

Vrednote vaših staršev … Čez nekaj mesecev, natančneje januarja 2026, bo 20. obletnica smrti vašega očeta, filozofa Milana Komarja. Kaj je temeljna popotnica, ki vam jo je dal za življenje?

Izobrazba in zavest o naših koreninah. Spomnim se, kako nam je večkrat dejal: ne bom vam zapustil nobenega premoženja, dal pa vam bom izobrazbo in ime. In zares: ponosni smo na to, kaj je oče naredil za nas, za slovensko skupnost in za celotno argentinsko skupnost. Naročal nam je, da ne smemo nikoli pozabiti na Slovenijo in na vero. Naučil nas je tudi, da moramo svoje življenje vzeti v svoje roke – naj se zgodi karkoli, v življenju je treba plavati proti toku, nikdar pozabiti svoje vrednote, pa naj bo na pladnju še tako mamljiva ponudba, da bi jih zavrgli in se obrnili po vetru. To imam vedno pred očmi pri delu za slovensko skupnost in v osebnem življenju.

Janez Hladnik je bil res poseben duhovnik: združeval je globoko duhovnost in neutrudno dejavnost.

Prav je, da se spomniva še ene obletnice. Te dni je namreč minilo 60 let od smrti duhovnika Janeza Hladnika, duhovnika, ki je vašim staršem pomagal odpreti vrata v Argentino. Ko je leta 1965 umrl, ste bili stari komaj pet let –najbrž se ga osebno ne spomnite, gotovo pa po pripovedovanju. Kako so vam ga orisali?

Bil sem res premajhen, da bi se ga osebno spomnil, a njegov lik je živo pred menoj. To je bil res poseben duhovnik: združeval je globoko duhovnost in neutrudno dejavnost. Obhodil je vse Slovence, ki so živeli v Argentini še pred prihodom naših staršev. Imel je popoln pregled nad svojimi rojaki. Bil je svet človek, zavezan slovenstvu. Prav on je dosegel, da so lahko v Argentino prišli naši starši. Šel je osebno do predsednika vlade Perona in ga prepričal, da je sprejel vse slovenske begunce, ne samo mladih in zdravih. Organiziral je vse potrebno za prihod beguncev, njihovo prvo nastanitev, iskanje zaposlitev … Ogromno delo! A naj še enkrat poudarim: kljub temu ogromnemu organizacijskemu delu ni trpelo njegovo duhovniško delo. Oboje je ves čas združeval. Bil je, kot so pripovedovali starši, resnično neutruden, nikoli se ni ustavil. Sprašujem se, ali je danes deležen javnega priznanja, ki si ga zasluži, in hvaležnosti Slovencev v Argentini in v domovini za vse, kar je naredil za svoje rojake.

Slovenstvo v Argentini ne bo ugasnilo, imelo pa bo drugačno svetlobo in intenzivnost. To je čisto normalno, življenjsko.

Skozi vse vaše besede je čutiti hvaležnost za slovenstvo, ki so vam ga predali starši. Kako to »štafetno palico«, ki ste jo vi prejeli od staršev, rojenih v Sloveniji, prenesti novim generacijam, ki rastejo v bistveno drugačnih okoliščinah in jih večinoma zanimajo čisto druge stvari kot starejše generacije?

Del odgovora na to vprašanje je že v dejstvu, da je ravno te dni na obisku v Sloveniji RAST 54, torej 54. generacija maturantov slovenske šole. A moramo biti iskreni: slovenstvo v Argentini ne bo ugasnilo, imelo pa bo drugačno svetlobo in intenzivnost. To je čisto normalno, življenjsko. Naša generacija je še imela možnost in srečo, da smo se med seboj poročali Slovenci. No, bilo je le malo manj kot smrtni greh, če tega nismo naredili (smeh) … A to je zgodovina. Danes je to nemogoče in prav je tako. Zdaj je veliko bolj odvisno od vsakega posameznika, ali bo tudi v svoji novi družini ohranjal slovenske korenine, kje na lestvici življenjskih prioritet bodo postavljene. Vsem nam je jasno, da bo to drugače, kot je bilo pri starejših generacijah. Pomembno bo ohranjati čut pripadnosti slovenski skupnosti, ta pa se bo kazala v različni intenzivnosti: eni bodo v naših ustanovah bolj dejavni, drugi bolj mlačni, a pred očmi moramo imeti vse. Pomemben dejavnik so tudi selitve znotraj države. V preteklosti je bilo pomembno, da so številne družine živele v bližini Slovenskih domov in je zato bila skoraj vsa dejavnost zunaj družine povezana z druženjem v teh domovih. To ne bo za večno, mladi se selijo v druge dele Buenos Airesa, v notranjost Argentine. Razdalje so velike, vedno večje. Saj imamo danes na voljo tehnična sredstva, da te razdalje zmanjšamo, a to ne more nadomestiti živega in stalnega stika. To je naša realnost, ki jo je treba sprejeti in skladno z njo posodobiti dejavnosti slovenske skupnosti.

Moja mama je vedno rekla: »Bog že ve, zakaj smo tukaj.«

Tudi v takih okoliščinah želite »ostati Slovenci pod Južnim križem«. To je bil tudi naslov vašega nedavnega nastopa v okviru XXI. vseslovenskega srečanja, ki ga v državnem zboru tradicionalno prireja Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu in je letos imelo naslov »(P)ostati Slovenec – ohranjanje slovenstva zunaj meja domovine«. Zakaj je smiselno vztrajati v tej drži?

Če človek izgubi zavest o tem, od kod prihaja, kakšna je njegova zgodovina, zakaj si tam, kjer si, je to tako, kot če bi izgubil kompas in potem ne veš, kam moraš iti. Še ena prispodoba – prispodoba drevesa. Najbolj so vidne njegove veje, a teh ne bi bilo brez korenin, to je »genetika«, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Božja previdnost nam je dodelila nalogo, da smo zaradi dogajanja v Sloveniji med vojno in po njej šli v Argentino, tam ustvarili skupnost in z njo prispevali nekaj svojega, posebnega tamkajšnji družbi. To je bilo očitno naše poslanstvo. Bog odpira poti, ki jih včasih sami ne razumemo ali pa jih razumemo šele veliko kasneje. Moja mama je vedno rekla: »Bog že ve, zakaj smo tukaj.« Slovenska skupnost je danes v Argentini priznana. Po Božji modrosti je bilo to mogoče, ker so bili v njej od začetka številni intelektualci, ker je temeljila na duhovnosti – 120 duhovnikov, redovnikov in redovnic je prišlo v tej skupini 6000 beguncev leta 1948! Malo je bilo drugih selitev, ki bi imele tako močni ti komponenti. In to je pomagalo, da se je skupnost ves čas razvijala, ob tem pa ohranjala svoje vrednote, kulturo in duhovnost v svojem jeziku. To je bilo bistveno. Zato še danes v Argentini pravijo: »Slovencev vas je malo, a vedno in povsod srečaš koga, ki izstopa.« In res je tako: Slovenci so se uveljavili kot podjetniki, strokovnjaki na številnih področjih, profesorji, pisatelji … Ne nazadnje: imamo tri škofe in kardinala! Smo znani in priznani. Stali in obstali smo pod Južnim križem, en del Slovenije je zato tudi tam. In ko še danes vidimo otroke, ki govorijo in pojejo in se veselijo po slovensko, te resnično gane.

Pogovor je bil v nekoliko skrajšani obliki najprej objavljen v 28. številki Družine.