Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Andrej Šter, zavetnik slovenskih popotnikov

Za vas piše:
Manica Ferenc
Objava: 07. 04. 2020 / 13:05
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 09.04.2020 / 10:46
Ustavi predvajanje Nalaganje
Andrej Šter, zavetnik slovenskih popotnikov

Andrej Šter, zavetnik slovenskih popotnikov

Vodja konzularnega sektorja na MZZ, kjer slovenskim državljanom v tujini pomagajo, da se vrnejo domov.
Andrej Šter kljub trenutno zvezdniškemu statusu – domala vsak dan gostuje v informativnih oddajah, da ne omenjamo družbenih omrežij – ostaja takšen, kot ga poznamo: preprost, odločen, vedno pripravljen pomagati in prisluhniti, »hudomušen profesionalec«. O pojavnosti v medijih pravi, da ga je doletela naloga, da odgovarja na vprašanja in pojasnjuje, kako država, natančneje zaposleni na zunanjem ministrstvu, pomagajo priti domov Slovencem, ki so iz različnih vzrokov raztreseni širom sveta.


Foto: Nebojša Tejić/STA


Prisiljeni, da nehamo begati in se ustavimo

»To je pestra dejavnost, a daleč od tega, da bi bil jaz zaslužen za vse tisto, kar mi pripisujejo. Veliko mojih sodelavcev dela na tej nalogi. Tudi sam si zelo prizadevam.« Poudari, da so okoliščine, ki so nastale z epidemijo covid 19, neprimerljive s čimerkoli, prizadele so nas prav v bistvu. »Če jih prav razumemo, nas lahko malo spametujejo, prisilile so nas, da nehamo begati naokoli, da se ustavimo in da premislimo, kaj pravzaprav zares želimo in kaj zares potrebujemo. Pri tem imamo vsi bolj ali manj enake težave, želimo živeti tako, kot da se ni nič zgodilo, in pozabiti na vse. Tokrat to ne gre.«

Smo ali nismo najprej ljudje?

Sedanji trenutek je za vse nas preizkušnja. »Seveda je lepo, da se vrnemo domov zdravi in varni. Še bolj pomembno je, da razmislimo o tem, ali vemo, kaj je smisel življenja, kakšno je naše mesto v tem Božjem stvarstvu. Po mojem mnenju je to streznitev, ki nam nalaga, da gremo vase in da razmislimo, ali smo ali nismo najprej ljudje. To je naloga, ki je pred nami vsemi.«


Družinska fotografija s krsta prve vnukinje Laetitie v cerkvi sv. Tomaža v Britofu pri Kranju. Foto: osebni arhiv


Vodja pripravljalnega odbora papeževega obiska

Šterova kariera je polna bogatih izkušenj. Med drugim je bil leta 1996 kot notranji minister vodja pripravljalnega odbora obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. »Zagotovo je bil tudi papežev obisk nekaj izjemnega v pozitivnem in navdihujočem pomenu. Kar nas je doletelo zdaj, pa ima v manjšem obsegu gotovo kakšne nastavke, če se spomnimo cunamija, ki je zadel številne ljudi na tihomorskem območju, pa potresa in težav v Fukušimi, ko so bili prizadeti ljudje v državi, za katero smo bili prepričani, da se ji ne more nič zgoditi. Pa potresa v Nepalu, ko so se prav tako zamajale nebeške duri in smo videli, kako majhni smo in ranljivi. Zdajšnje razmere in obseg epidemije presegajo vse dosedanje izkušnje. Tu ni prizadet en del ali nekaj predelov sveta, prizadeti smo vsi. Najhuje je tam, kjer mislijo, da so virusu ušli. Tam bodo še najbolj negativno presenečeni,« razmišlja Šter.

Spoznali bomo, da je dobro delati drug za drugega, ne le zase

Kako vidi prihodnost? Ko se bomo izkopali iz tega stanja in rešili zdravstvene težave, bodo prišle nove: ekonomska, nato socialna kriza, ko bodo ljudje, ki danes doma uživajo z otroki v družinskem krogu, ker jim ni treba v službo, morda ostali doma zato, ker službe ne bo več. »To bo spet nova preizkušnja. Morda se bomo naučili, da je pomembno tudi, kako smo povezani med seboj, da ni vse odvisno od tega, ali imamo varno službo, ali kaj naredimo ali ne. Mogoče bomo spoznali, da je dobro, da delamo drug za drugega, ne le zase. Morda je to preizkušnja, iz katere se lahko kaj naučimo. Vsekakor bo veliko težav in prav je, da v njih nihče ne ostane sam.«


Andrej Šter pomaga na srečanju bolnikov na Brezjah. Foto: Jože Pavlič


Naenkrat postavljeni na čistino

Šter pravi, da ljudje iz evropskega prostora, ki hodimo po svetu, vidimo, da nas preostali del sveta, drugi narodi in rase z drugih celin, prepoznavajo kot prenašalce bolezni in se seveda odzovejo temu primerno: zavračajo nas, tudi z neprimernimi gestami. »Kar naravnost nam povedo: 'Izginite od tu.' To je za belce nekaj nepojmljivega, doslej smo bili vase zaverovani, prepričani, da nas imajo povsod radi, da smo pogumni, odločni, lepi in povrhu še bogati. Zdaj vse to nič ne pomeni, nič ne tehta. Naenkrat smo postavljeni na čistino in če se ne obnašamo, kot je treba, ali celo, kot je prav, nas nič kaj dosti ne marajo.«

Če kogar koli pustimo samega, je to greh

Epidemija pa je naplaknila tudi stvari, ki nas opogumljajo. Šter vidi veliko ljudi različnih starosti, izobrazbenih struktur, življenjskih navad, ki opažajo, da je pravzaprav dobro biti tudi doma, se znati zvečer usesti v družinskem krogu, premleti dan, povedati kakšno zgodbo, morda celo zapeti pesem. »Tudi rožni venec se lepo moli v takšni družbi in v tem času tudi križev pot in kakšno postno premišljevanje, če ni postnih predavanj. Zlasti pa je pomembno, da znamo najti pot drug do drugega tudi v teh težavnih razmerah.« Največja težava po njegovem nastopi, ko človek v težavah ostane sam: »Poznam nešteto primerov, ko starejši in tisti, ki jih je bolezen že prej prizadela in nima velikega socialnega omrežja, ostajajo na robu. Ker je komunikacije med ljudmi vedno manj, ostajajo še bolj izrinjeni iz družbe. Za nas kristjane je prva dolžnost, da prepoznamo stisko in znamo ukrepati. Ni nam treba zvoniti pri vratih, lahko govorimo z balkona, po telefonu. Najdimo pot in ne dopustimo, da naš bližnji, prijatelj, sorodnik, ostaja sam. Če kogar koli pustimo samega, je to greh.«


Foto: Nebojša Tejić/STA


*Celoten članek si preberite v rubriki Ljudje dobre volje v 15. številki Naše družine.*

Kupi v trgovini

Novo
Izpostavljeno
Dve zgodbi enega zakona
Pričevanja
24,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh