Dobra dva tedna po tej odločitvi so škofje, ki vodijo konservativno krilo svetovne anglikanske skupnosti, sporočili, da zavračajo primat voditelja omenjene skupnosti, canterburyjskega nadškofa dr. Justina Welbyja. Deset območnih primasov, vsi so člani Svetovne skupnosti Anglikanskih cerkva južne poloble (GSFA), je pred dnevi napovedalo to potezo in s tem odprlo pot uradnemu razkolu v anglikanski skupnosti, poroča spletni portal La Croix International.

Anglikanska cerkev se je oddaljila od zgodovinske vere, posredovane od apostolov.

»Anglikanska cerkev se je oddaljila od zgodovinske vere, posredovane od apostolov … in se s tem diskvalificirala za vodenje skupnosti kot zgodovinske 'matere' Cerkve,« trdijo podpisniki omenjene izjave. Med njimi so primasi iz različnih afriških držav, med drugim iz Južnega Sudana, Demokratične republike Kongo in Ugande. »Anglikanska cerkev se je dejansko odločila prekiniti občestvo s tistimi pokrajinami, ki ostajajo zveste zgodovinski svetopisemski veri,« so še zapisali v izjavi.

»Izziv brez primere«

Zato so se voditelji GSFA odločili, da 22 območnim članicam organizacije, ki predstavljajo skoraj 75 odstotkov vseh anglikanskih vernikov na svetu, predložijo več resolucij: med njimi je tudi zavrnitev pristojnosti sedanjega canterburyjskega nadškofa. Kot so zapisali, nadškofa Welbyja ne morejo več priznavati kot »prvega med enakimi« voditelja svetovne skupnosti, ker ne sprejemajo stališča tistih skupnosti, ki si prizadevajo za tako korenite spremembe, »da je vedno mogoče nadaljevati skupno pot«.

Anglikanski škofje južne poloble želijo anglikansko skupnost znova postaviti na svetopisemske temelje.

V nadaljevanju navajajo, da so se pripravljeni »srečevati, posvetovati in sodelovati z drugimi pravovernimi primasi Anglikanske cerkve pri posameznih narodih, da bi skupnost znova postavili na svetopisemske temelje« ter tako »zagotovili primatski in škofovski nadzor« nad cerkvami, ki nasprotujejo stališčem Canterburyja.

Anglikanska cerkev je sredi letošnjega januarja potrdila blagoslov za istospolne pare. FOTO: churchinwales.org.uk

Po besedah Rémyja Bethmonta, profesorja britanske zgodovine in civilizacije na eni od pariških univerz, izvedenca za verska vprašanja, je to »izziv, kakršnega canterburyjski primat v anglikanski skupnosti še ni doživel«: »Pri vprašanju posvečevanja žensk, ki je bilo prav tako sporno, je bilo do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja doseženo soglasje o priznanju nesoglasij in potrditvi, da enotnost občestva v osnovi ni vprašljiva.«

Spor med »naprednimi« in »konservativnimi« škofi glede istospolne usmerjenosti v Anglikanski cerkvi ni nov.

Spor med »naprednimi« in »konservativnimi« škofi glede istospolne usmerjenosti ni nov. Kot je še pojasnil Bethmont, so se napetosti »zares začele med konferenco v Lambethu leta 1998«. Prvotna zamisel je bila, da najdejo nekakšno srednjo pot in se tako približajo večji vključenosti, toda prišlo je do »protinapada«, ki so ga vodili škofje iz afriških in južnoazijskih cerkvenih pokrajin, da bi povsem preprečili vsakršen liberalen razvoj tega vprašanja, je dejal britanski profesor zgodovine.

Zdi se, da je bil kompromis dosežen na konferenci v Lambethu poleti 2022, kjer se je zdelo, da različne strani svojih razlik glede istospolne usmerjenosti ne bodo več spreminjale v vprašanje medpokrajinskih sporov.

Delitev med Severom in Jugom

Dr. Welby se je zdaj znašel v navzkrižnem ognju, saj je razpet med »naprednim« krilom anglikanizma, ki želi iti še dlje od blagoslova istospolnih parov, in »konservativnim« obrobjem, ki je še posebej navzoče v Afriki in se odraža v skupnosti GFSA. Bethmont pojasnjuje, kako je to obrobje »zdaj besno, ker blagoslov po njihovem mnenju nakazuje, da istospolne zveze po svoji naravi niso slabe, zagovorniki skrajnih prepričanj pa gredo tako daleč, da to označujejo za odpadništvo od Anglikanske cerkve«.

Razlike povzročajo vedno večji prepad med državami Severa in Juga: »Anglikanske cerkve v Afriki kritizirajo Episkopalne cerkve v Združenih državah Amerike in na Škotskem,« tako zgodovinar in izvedenec za verske študije, ki meni, da je »pomen, ki so ga od devetdesetih let prejšnjega stoletja prevzeli primasi, okrepil razlike in kofliktno razsežnost«.

Kljub našim razlikam moramo najti načine, kako še naprej hoditi in delovati skupaj v hoji za Jezusom Kristusom, da bi služili tistim, ki potrebujejo našo pomoč.

Tiskovni predstavnik canterburyjskega nadškofa je takoj poskrbel za zmanjšanje napetosti med Cerkvami in je primasom GFSA pripravil odgovor: »Seznanjeni smo z izjavo nekaterih anglikanskih primasov in v celoti razumemo njihovo stališče … vendar pa ni mogoče spreminjati uradnih struktur anglikanske skupnosti, če se o tem ne dogovorijo vsi njeni predstavniki. Kljub našim razlikam moramo najti načine, kako še naprej hoditi in delovati skupaj v hoji za Jezusom Kristusom, da bi služili tistim, ki potrebujejo našo pomoč.«

Po Bethmontovih besedah je treba počakati, kaj bodo voditelji anglikanske skupnosti storili v nadaljevanju, preden iz te epizode naredimo kakršne koli zaključke: »Kaj konkretno pomeni, da nismo več v občestvu z Justinom Welbyjem? Ali je to le ogorčen krik ogorčenja? Ali pa se za tem v resnici skriva natančen načrt?«