Med drugim se je tej pereči temi posvetila v svoji diplomski in magistrski nalogi, napisala pa je tudi knjigo z naslovom Ko izgubiš, ki je izšla pri založbi Družina. V vsej tej bolečini in trpljenju je bila Anji v pomoč tudi vera. Kot pravi, je imela dve možnosti: ali začne vero zavračati ali pa se je še bolj oprime. Izbrala je slednje.

Ob tej priložnosti poobjavljamo pogovor z njo, ki je bil leta 2018 objavljen na spletnem portalu Aleteia.

Samomor je tema, ki je v družbi velik tabu. Številni o tej temi ne morejo niti spregovoriti. Kako to, da ste se vi odločili, da o tem napišete diplomsko in magistrsko nalogo, zdaj pa še knjigo? Je bil to za vas tudi način prebolevanja?

Mogoče je bil tudi način prebolevanja. Hotela sem ugrizniti v to temo in ne bežati od nje. Čeprav sem nekaj časa zaradi bolečine tudi bežala. Lažje mi je bilo, da sem dala stvari ven, ker se mi zdi, da okolje kar kriči po tem, da bi se o tem govorilo, pa se ne. Ne razumem, zakaj se o tem ne govori in da je to tabu. Vem, da je to težka tema, ampak vanjo je treba ugrizniti. In če bo moja izpoved vsaj enemu pomagala, sem naredila veliko.

Ko sem bila namreč sama v tej situaciji, sem hrepenela po tem, da bi mi nekdo povedal svojo zgodbo ali pa da bi o tem lahko kje prebrala. Želela sem slišati, kako je bilo težko in koliko trpljenja je to prineslo, a tega nisem dobila.

Strokovnega gradiva na to temo je ogromno, manjka pa osebnih izkušenj, ki so najbolj dragocene za nekoga, ki žaluje, saj mu dajejo moč za naprej.

Doživeti to, kar ste doživeli vi, je za marsikoga nepredstavljivo. Kje ste črpali moč takrat, ko vam je bilo najtežje? V knjigi opisujete, da ste se večkrat oprli na vero.

Že kot otrok sem zelo rada hodila k maši in še danes sem dejavna v župniji, kjer berem berilo … Vera mi je tako zagotovo pomagala, čeprav sem se tudi veliko jezila na Boga.

Večkrat sem šla tudi na pogovor oziroma spoved, vendar duhovniku nikoli nisem povedala, da sem mamo izgubila zaradi samomora. Besede, ki sem jih tam dobila, so bile kot voda, ki jo dobiš sredi puščave. Vsaka beseda, vsak stavek se mi je vtisnil v spomin in vse to sem nosila s seboj iz dneva v dan. Včasih mi je pomagal tudi samo kakšen stavek iz Svetega pisma.

Priznam pa, da mi je bilo po mamini smrti zelo težko hoditi k maši v našo župnijo. Zato sem eno leto hodila v Ljubljano. Tam sem se počutila bolj svobodno, bolj sem se sprostila in Bogu predala vse za naprej in za nazaj. Tako mi je bilo lažje in bila sem bolj mirna. Vsaj za nekaj časa.

FOTO: Arhiv Aleteia

Kaj v tistem trenutku, ko človek izve, da bližnjega ni več, najbolj potrebuje? Zase ste rekli, da vam na primer ni bilo do tega, da bi vas ljudje objemali …

V tistem trenutku je bolečina zelo skoncentrirana. Ljudje so me takrat objemali in vem, da s tem niso mislili nič slabega. Tako so ravnali iz svoje nemoči, ker niso vedeli, kaj narediti. Meni pa je bilo to težko sprejeti, ker sem bila ranjena. Takrat bi najraje boksnila nekoga. Tako kot bo ranjena žival na primer praskala. Vse tiste besede so šle čisto mimo, bile odveč.

Tako sem seveda jaz doživljala stvari. Morda bi komu drugemu objem pomagal. Vsak to doživlja po svoje, zato težko dajem neke konkretne nasvete. Je pa res, da je zelo napolnjen na primer prvi dan, pa potem sedmi in trideseti dan. Takrat dobivaš ogromno sporočil in pozornosti, ki pa je v bistvu sploh ne potrebuješ, ker moraš toliko stvari urediti.

Lahko bi svetovala, naj sorodniki ali prijatelji pridejo raje po tem, ko ves ta začetni “pomp” mine. Naj ostanejo z osebo v stiku. Naj se je ne izogibajo. Naj se nanjo spomnijo ob praznikih in jo obiščejo. To sem na primer jaz pogrešala. Mogoče kdaj samo kakšno majhno pozornost.

Ljudje se zelo radi izogibamo trpljenju in smo raje v družbi veselih ljudi, kar je razumljivo. Ampak tudi ljudje, ki trpijo lahko zelo veliko dajo. In se mi zdi škoda, da se jih spregleda. Zato sem si tudi drznila napisati knjigo in v njej povedati svojo izkušnjo.

Kaj je najtežje pri žalovanju? Je to spopadanje s krivdo, vprašanji, kaj bi lahko storil …?

Za žalujočega je krivda lahko zelo velika. Pa naj gre za samomor, nesrečo ali bolezen. Vedno se žalujoči sprašuje, kaj bi še lahko naredil, katere znake je spregledal. Tudi jaz sem bila zelo obremenjena s krivdo po mamini smrti. Nehote, podzavestno. Potem pa še ljudje v svoji nerodnosti kaj rečejo v smislu, zakaj nismo pomagali, in se vse skupaj še poslabša.

Tega ne preboliš nikoli, ker imaš človeka vedno rad. Potem so tu rojstni dnevi, obletnice, prazniki. Spomniš se, kako smo se imeli. Zato se moraš naučiti, kako napolniti to praznino, ki po vsem tem nastane.

Ko nekoga izgubiš, se spremeni vsakdanja rutina in življenje, ki se ti je podrlo, moraš sestaviti na novo. Sestavljaš … čeprav težko sestaviš.

Kakšno vlogo pa ima pri vsem tem odpuščanje? Ste vi očetu in mami zamerili to, kar sta naredila, in jima uspeli odpustiti?

Odpuščanje je tako močna beseda, da se jo kar bojim izreči. Ker nikoli ne vem, ali sem odpustila ali nisem. Razumsko ja. Veliko sem se jezila in to je bilo pri meni pozitivno. Da sem si drznila jeziti se. Ko je umrla mama, sem se jezila na očeta (krivec enostavno mora biti, čeprav on to ni bil). Po očetovi smrti pa sem se jezila na Boga.

In iz te jeze potem kljubuješ na različne načine. Kljubuješ iz nemoči, jeze, besa, žalosti in vseh teh vrtincev čustev, ki se naberejo v tebi.

Zagotovo sem kak košček odpustila, ker sicer ne bi mogla o tem govoriti. In še nekaj je pomembno. Ko zdaj gledam na očeta in mamo, nimam pred očmi samo njunega končnega dejanja, ampak to, kar sta bila prej. Dragoceno mi je, ker vem, kakšna sta bila prej. Poštena, dobra. Pomagala sta drugim. Veliko dobrega sta me naučila.

Odpuščanje je samo tebi v prid. Drugače samo sebe greniš. Res pa je, da je to proces.

Kaj pa vprašanja ljudi. Verjetno ste tudi kdaj pozneje naleteli na kakšno, ko je koga zanimalo, kje imate starše, kaj delajo ali podobno?

Na začetku sem sicer rekla, da ne želim o tem govoriti. Vsaj ne o tem, kako sta umrla. Zdaj že lažje povem. Ampak saj potem ljudje niti ne drezajo več, ker jih tako šokiraš s tem, ko poveš, da je bil samomor. Bi imela pa en nasvet. Če že to vprašamo, potem tudi pomagajmo tistemu človeku in mu dajmo kakšno nežno besedo nazaj. Ne pa ga pustiti v bolečini.

Podobno je tudi, ko govorimo s človekom, ki je bližnjega ravno izgubil. Floskule so popolnoma odveč. Samo zdrži ob tistem človeku. Sedi zraven. Ne govori neumnosti. Razumem, da s tem nihče nič slabega ne misli, ampak mi to govorimo zato, ker je nam težko. Ker mi ne moremo zdržati. Zato zdržite z bolečino. Ne pa na primer spraševati osebe, kaj bo pila ali jedla in kaj potrebuje, ter se tako samo vrteti kot mačka okrog vrele kaše.

V letu 2021 je samomor prizadel kar 432 družin v Sloveniji, 63 družin več kot leta 2020.

Kaj pa na primer, če bi osebi, ki trpi, ali vam osebno, nekdo namesto teh floskul predlagal, da z vami nekaj zmoli?

To bi bil pa zame pozitiven šok. Verjetno bi me to zelo pomirilo. Ali pa če bi mi samo rekel, da moli zame. To bi bil gotovo dogodek, ki bi ga nosila s sabo in bi mi pomagal, ko bi mi bilo težko. Včasih je namreč res težko zdržati ves dan z vsemi temi čustvi v glavi. Res je težko ubesediti, kaj vse se ti dogaja. Čustveno, psihično, tudi fizično je težko, ker te včasih boli vse telo. Rad bi zbežal, pa ne moreš.

Marsikdo se po kakšni taki tragediji preseli na drug konec sveta, ker verjame da bo bolje, a sebi se ne da ubežati. Vso svojo prtljago vedno nosiš s seboj.

Kako pa ste vi zapolnili to praznino, ki je nastala, oziroma jo še vedno zapolnjujete?

Kar nekaj časa je moralo miniti, da sem uvidela, da mi negativne vsebine, kot so škodovanje sami sebi in podobno, ne bodo prinesle nobenega rezultata, ampak še več težav. K sreči sem to zgodaj dojela, ker bi sicer morala reševati na novo nastale težave in še pretekle.

Poskušala sem iti iz dneva v dan. Veliko so mi pomagali predvsem pogovori z drugimi v okviru terapij, ki so si vzeli čas in so zdržali z mano in z vsemi mojimi čustvi. Pomagala sta mi tudi delo in študij. Navsezadnje tudi knjiga. Zdaj pa poskušam, če kdo želi, o tej temi govoriti. Pokliče me kakšna šola, župnija, skupina in o tem tam spregovorim.

Predstavitev knjige »Ko izgubiš« na Slovenskem knjižnem sejmu leta 2018. FOTO: Tatjana Splichal

Psihološka pomoč je verjetno v takšnih primerih nujna? Lahko takšno trpljenje in bolečino sploh predelamo sami?

Res je, da smo navajeni, da moramo vse reševati sami. Že ženske, moški pa sploh. Kar pa ni pametno. Po mamini smrti smo imeli 12 ciklov družinske terapije, kjer smo bili oče, jaz in brat. To smo dobili v okviru zdravstvenega zavarovanja. Za to pomoč sem še danes zelo hvaležna. Vsaj tam smo lahko o tej temi spregovorili, saj doma to ni bilo možno, ker je bil vsak tako ranjen. Zato sem tako očetu kot bratu zelo hvaležna, da sta sploh prišla.

Ker pa je bilo to zame premalo, sem pomoč poiskala še sama, prav tako v okviru zdravstvenega zavarovanja. Rada bi poudarila, da včasih preprosto moramo prositi za pomoč in pozabiti na ego, ponos in vse, kar nam to preprečuje.