Nagovori, sožalja in spomini tečejo v knjigi Antona Gričnika Hvalnica pokojnim (samozaložba, na Črnučah, 300 strani) po časovnem vrstnem redu smrti oziroma pogreba, tako kakor jih je pisal.

Kot o nebesih, tudi o peklu ni dobro preveč grmeti

»Ker se vse bolj zavedam, da sem pravzaprav človek zahvalnic in hvalnic (življenju in Bogu, Pohorju, pohorskim zakladom, Halozam, Črnučam z Ljubljano), sem tukaj naslov spremeni v Hvalnica pokojnim, s podnaslovom Vijoličasto upanje 2,« je pojasnil v uvodu, in dodal: »Pred nami so zmogli korak tja čez, zato si tudi z naše človeške strani zaslužijo hvalo in pohvalo. Z Božje strani pa jih je gotovo tudi pričakalo nadvse pozitivno presenečenje, o katerega veličastju pa je bolje, da molčimo, da ne bi preveč jecljali in mu delali škodo, saj ga po besedah Svetega pisma (sv. Pavla v pismu Korinčanom) oko še ni videlo, uho ni slišalo in še ni prišlo v človeško srce.

Res je vprašanje, kot je v pridigi rekel neki župnik, če vse prav vemo in sodimo. Kakor o nebesih, tudi o peklu ni dobro preveč grmeti, saj z njim lahko delamo sramoto neskončno dobremu in usmiljenemu nebeškemu Očetu.«

Po bratovi smrti je izdal drugo knjigo nagovorov

»Zakaj knjiga zdaj? Ob bolehanju dobrega, plemenitega brata Henčka zadnja leta sem si rekel, da ga bom počakal, če bo odšel pred menoj, nato bom pripravil drugi del knjige oziroma nadaljevanje, saj se je nabralo dovolj snovi. Tako se zdaj ob bratovem slovesu lažje ukvarjam s pokojnimi, jim pojem hvalo in zahvalo. Če bom v prihodnje še imel priložnost napisati kakšen nagovor, kakšno sožalno hvalnico ali pohvalo, bom kopijo vstavil v knjigo in ponudil v branje pokojnikovim domačim.«

Pisanje mu je menda bilo položeno v zibelko

O sebi je zapisal: »Na koncu naj vsaj malo spodbudim zaupanje vame kot rojenega Pohorca (Planina na Pohorju, 17. 12. 1947), Štajerca in Slovenca, ter v moje pisanje, saj mi je veselje zanj menda položeno v zibelko, razen tega pa me je za to usposobilo vsaj 22-letno uradno učenje (osemletka na Gorenju, štiriletna klasična gimnazija v Dubrovniku in Zagrebu, dveletna duhovna izobrazba, jezuitski noviciat, v Mariboru, prva stopnja klasične filozofije, prvi del teologije, v Zagrebu, doseženi stopnji predmetnega učitelja slovenščine s književnostjo ter profesorja nemščine s književnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ne nazadnje številni bančni tečaji v LB Ljubljana), tako da je do zdaj nasta­lo več kot sto različnih publikacij, ob številnih člankih in pesmih (okoli sto tudi komponiranih), za kar se za­hvaljujem tako vrhovnemu Umetniku in skrbnemu nebeškemu Očetu kot seveda tudi vsem izvrstnim učiteljem, vzgojiteljem in vzornikom.«