Knjigo Avstrijska zgodovina je napisal dr. Ernst Bruckmüller, do leta 2010 profesor na Inštitutu za gospodarsko in družbeno zgodovino dunajske univerze. Gre za prvi celoviti oris avstrijske zgodovine v slovenskem jeziku. Avtor je slikovito predstavil politični, družbeni, gospodarski in kulturni razvoj, pa tudi vsakdanji življenjski utrip na ozemlju današnje Republike Avstrije in v širšem prostoru nekdanje Habsburške monarhije od najstarejših obdobij do danes. Pri orisu 20. stoletja je posebno pozornost posvetil tudi postopnemu oblikovanju avstrijskega naroda in avstrijske narodne zavesti.

Austria pomeni vzhod(no deželo)

Večina imen držav in dežel v Evropi je povzeta po imenih prebivalcev, piše Bruckmüller, ime države in dežele Avstrije pa se ne opira na ime ljudstva, temveč je geografski konstrukt. Ime Ostarrichi (vzhodna dežela) je v 9. stoletju označevalo pokrajino na vzhodu (Bavarske), iz njega se je v 11. stoletju izoblikovalo deželno ime Osterreich in krajina s tem imenom je bila v 12. stoletju povzdignjena v vojvodino. Od konca 13. stoletja so ji vladali Habsburžani, ki so postopoma širili svojo posest.

Vojvodina Avstrija je dobilo latinsko ime Austria. Izraz austr- v različnih germanskih jezikih označuje vzhod. Gre za hibridno jezikovno tvorbo (ger­manski koren in latinska končnica), ki so jo v podobni obliki (Austrasia) že v 7. in 8. stoletju uporabljali za vzhodni del frankovskih dežel.

Ime Gospostvo Avstrija je tako postalo ime za kompleks dežel, hkrati pa tudi ime dinastije: Hiša Avstrija (Haus Österreich). Avstrijsko monarhijo so leta 1804 preimenovali v Avstrijsko cesarstvo, leta 1867 sklenjena poravnava z Ogrsko pa je ustvarila Avstro-Ogrsko. Ko je ta leta 1918 razpadla, se je želela novonastala avstrijska republika sprva imenovati Nemška Avstrija, toda v saintgermainski mirovni pogodbi so ji določili ime Avstrija. Avstrijci so začeli šele, ko se je obdobje navdušeno sprejete priključitve Avstrije nacistični Nemčiji v letih 1938–1945 končalo s katastrofo, počasi opuščati svoje »nemštvo« in postajati samosvoj narod.

Kolonizacija ozemlja

Prvo poglavje obravnava prazgodovino do rimskega časa. V drugem poglavju nastopijo Bavarci in Karantanci. Za časa Karla Velikega se je frankovska država razširila daleč na jugovzhod. Za nadaljnji razvoj posebno pomemben je bil visoki srednji vek (3. poglavje). Takrat je potekala kolonizacija, nastajala so nova naselja in mesta, začele so se oblikovati nove dežele. V poznem srednjem veku (4. poglavje) je prišlo ne le do krize viteštva in kmečkega prebivalstva, temveč tudi do razcveta mest, rudarstva, trgovine in umetnosti – gotika se je razširila po celotni latinski Evropi in bila slog cerkva tja do najmanjših vasi.

Habsburžani

Na začetku novega veka je v Avstriji in v njeni okolici izbruhnil hud spopad med Habsburžani, ki so medtem postali pomembna evropska dinastija in reformacijo. To je bil konflikt s protestantskimi stanovi v habsburških deželah in kraljestvih – od leta 1526 so bili Habsburžani tudi češki in ogrski kralji. Od Friderika III. so bili Habsburžani tudi rimsko-nemški cesarji. Protestantska kultura je zapustila pomembne sledove v arhitekturi, kiparstvu in duhovnem življenju. Leta 1620 je plemstvo podleglo premoči Habsburžanov, ki so zatrli tudi številne kmečke upore. S tem je bila prosta pot v baročni absolutizem (5. poglavje).

Barokizacija Habsburške monarhije je po gotskem valu pomenila drugo močno kulturno strujo, ki je pustila sledove na zelo obsežnem območju. Za časa Karla VI. je stala v ospredju ohranitev enotnosti monarhije in vzpostavitev ženskega nasledstva. Marija Terezija in Jožef II. sta začela s preoblikovanjem svojih dežel v moderno državo. Razsvetljenstvo je tudi v avstrijskih deželah uveljavljalo nove poudarke. Posledica revolucije na področju izobraževanja je bila razmah tiska in brošur, ki so jih ljudje tudi prebirali (6. poglavje).

Razcvet kulture in industrializacija

7. poglavje obravnava čas od leta 1792 do 1848. Ljudje so morali do leta 1815 prenašati v glavnem vojne in pomanjkanje, tudi po tem letu se je stanje le počasi izboljševalo. »Dobri« cesar Franc je odklanjal vsako vmešavanje v politiko. Takrat je pisatelje ovirala učinkovita cenzura. Kljub temu cenzura ni preprečila živahnega razcveta na področju gledališča, glasbe, pesništva in slikarstva. Začela se je industrializacija. Vedno bolj pogoste krize so leta 1848 privedle do revolucije, ki je bila sprva uspešna, toda slednjič zatrta z vojaško silo.

Vladanje Franca Jožefa

8. poglavje je posvečeno času in vladanju Franca Jožefa. Cesar kot absolutni vladar ni bil uspešen. Toda konstitucionalizem, ki ga je izsilila poravnava z Ogrsko leta 1867, je slednjič spretno izrabil tako, da je ostal odločilna osebnost na političnem prizorišču. Sedem desetletij njegovega vladarstva je pomenilo gospodarski vzpon, izgradnjo Ringstrasse, nove vrhunce v umetnosti. Hkrati pa so se »prebujeni« narodi borili za večje možnosti svojega udejstvovanja. Vojna, ki jo je po umoru prestolonaslednika napovedal Franc Jožef, je povzročila razpad monarhije.

Slovenci v habsburških deželah

Od poznega srednjega veka do leta 1918 je večina prednikov današnjih Slovencev živela v habsburških deželah. Delili so usodo s predniki današnjih Avstrijcev – delili so si vladarje in svetnike, vojne in lakote, kulturo gotike, renesanse, baroka in historizma, pravo in organizacijo uprave. Prek njihovega ozemlja so vodile ceste in železnice iz Dunaja do Jadrana. Od 1918 pa hodijo Slovenci v svoji državi drugačna pota kot Avstrijci. Manjši del Slovencev je ostal v Avstriji – Koroški Slovenci. Ti tvorijo povezavo med Avstrijo in Slovenijo, kar pa ne poteka vedno brez težav.

Prva republika Avstrija

Po letu 1918 je sledila nova država Prva republika Avstrija (9. poglavje). Nova država pa v več pogledih ni bila tako nova. Veliko je prevzela po stari državi: temeljne človekove pravice, zasebno in kazensko pravo, habsburško upravno organizacijo iz leta 1868 (občine, okrajna glavarstva, okrajna sodišča, žendarmerijo). Ustava iz leta 1920 je bila kompromis med centralizmom in federalizmom. Ustava velja s spremembami iz leta 1929 do danes. S tem naj bi bil ustvarjen dober institucionalni okvir, v katerem bi republika lahko dobro uspevala. Toda zaostritev ideoloških nasprotij in neprestane gospodarske težave so povzročili propad demokratične republike, prišlo je do diktature in slednjič do priključitve Avstrije Hitlerjevi Nemčiji.

Obdobje nacionalsocializma

Obdobje nacionalsocializma (10. poglavje) se je začelo z navdušenjem ljudskih množic, ki so upale na začetek novega boljšega časa. Judje in politično drugače misleči so v času nacionalsocializma doživeli hudo preganjanje. Hitlerjeva vojna je radikalizirala protijudovski teror, ki se je končal z deportacijami in množičnimi umori. Slednjič tudi avstrijskemu prebivalstvu ni bilo prizaneseno, utrpelo je smrt in uničenje. Konec Tretjega rajha je za preganjane prinesel osvoboditev, za nacionalsocaliste in nemškonacionalne Avstrijce pa dokončni poraz.

Druga republika

Da je republika Avstrija leta 1945 po katastrofi Hitlerjevega Tretjega rajha dobila ponovno možnost za nov začetek, je odgovarjalo načrtom držav zmagovalk (11. poglavje). Toda večina prebivalcev je Drugo republiko doživela kot uspešno gospodarsko in socialno državo – vsaj do zdaj. Zato vedno več ljudi odobrava državo in novo avstrijsko narodno zavest, ki je leta 1918 še praktično ni bilo.

Več v priponki.


Avstrijska zgodovina, Slovenska matica - PRIPONKA.doc