Bachova Velika maša
Bachova Velika maša
Zbor je pripravil spiritus agens projekta Damijan Močnik. Utrip priprav in izvedbe bomo lahko začutili v izjavah in zapisih sodelujočih in poslušalcev.
Komorni zbor Megaron se pod vodstvom Damijana Močnika loteva vedno bolj ambicioznih projektov, od tematsko in slogovno zaokroženih a-cappella sporedov je naredil še korak v izvajanje vokalno-instrumentalnih del. Z redkimi izjemami (spomnimo na zbor Consortium musicum pred desetletji) slovenski ljubiteljski zbori slednjih del zaradi glasbene kompleksnosti, izvajalske zahtevnosti, organizacijskih izzivov in – nenazadnje – finančnih stroškov ne izvajajo. Zbor Megaron pa se je ambiciozno lotil študija največjih in najpopularnejših vokalno-instrumentalnih del evropske zborovske zakladnice, začeli so s Händlovim oratorijem Mesija, nadaljujejo pa z Bachovo Mašo v h-molu, ki je za izvajalce še korak dlje in ni kar tako dobila vzdevka Velika maša. Če gledamo obdobje od osamosvojitve dalje, je bila Maša v h-molu sicer nekajkrat izvedena, a je vsekakor preredko na sporedu. Poklicni Zbor Slovenske filharmonije je Mašo v h-molu izvedel (le) leta 1992, 2000 in 2020 (vedno z modernim orkestrom, Megaron pa izvaja z baročnimi glasbili), in v tem kontekstu je potrebno meriti tudi novi dosežek Komornega zbora Megaron. Za mlade pevce je bila izvedba tega dela gotovo velik celostni izziv, za nas poslušalce v Slovenski filharmoniji pa je bil to velik praznik glasbe.
Vsak študij obsežnih glasbenih del je za nas prav poseben čustveni vrtiljak. Začne se z vzhičenostjo, nato pridejo dvomi o naših sposobnostih, zatem pa ure in ure vaj. Ne le ob ponedeljkih zvečer, ampak tudi na intenzivnih vikendih in doma – baje že deset minut na dan za Megaron dela čudeže. Enkrat gre kot po maslu, spet drugič se zdi, da so pred nami nepremostljive ovire, s katerimi se spoprimemo le s pomočjo Damijanove vztrajne motivacije. In potem pride zadnji teden, ko tudi urnik vaj prestopi okvire amaterizma. Čez dan je vsak od nas zaposlen s svojimi študijskimi in službenimi obveznostmi, večerni čas pa je rezerviran za vaje. Še takrat, ko dobimo prost večer, ker smo po Garyjevih besedah “dobro pripravljeni in potrebujemo počitek”, doma sami odpravljamo najmanjše intonančne in ritmične zagonetke. V soboto in nedeljo se ves vložen čas in trud obrestujeta, in čeprav je izvajanje glasbe že samo po sebi velik užitek, je zadoščenje mnogo večje, kadar doživetje delimo s polno dvorano poslušalcev. Dvakrat. Ko se po koncertu zberemo na zaključnem druženju, občutim predvsem hvaležnost za vse ljudi – tako na odru kot v občinstvu –, s katerimi si delim iskreno ljubezen do čudovite glasbene umetnosti.
pevka KZ Megaron Klara Žinderšič
Komorni zbor Megaron preseneča – ne le leto za letom, temveč mesec za mesecem.
Dobesedno nas je presunil z izvedbo veličastne Maše v h-molu Johanna Sebastiana Bacha. To delo sodi med največja glasbena dela svetovne zgodovine in zato ne čudi, da je rokopis zaščiten pri Unescovem programu Spomin sveta.
Komorni zbor in orkester Megaron sta pripravila zelo dobro izvedbo v tudi poznavalcem pričakovani maniri baročne glasbe in jo uvrstila na spored v času postnega premišljevanja. Da, to glasbeno delo je plod globoke vere in predanosti Glasbi in vanj je Bach vpel vsa svoja glasbena izkustva in spoznanja. Izvedba tega dela s slovenskimi izvajalci je bila nekoč izjema, danes pa je redkost. Navdihujoče je spoznanje, da to zmore ljubiteljski zbor mladih pevcev in ad hoc sestavljen orkester s historičnimi glasbili. Za tako dejanje ni dovolj le pogum, potrebno je veliko znanja in predvsem nesebično delo v prostem času.
Izvedba je zelo zahtevna, a za vse nas – tako za izvajalce kot tudi za poslušalce v dvorani – je izjemna izkušnja. To je izkušnja glasbe, ki je nastala pred 300 leti in nagovarja s čisto posebnim, samo Johannu Sebastianu Bachu lastnim glasbenim jezikom.
Simona Moličnik
