Dogodek je povezoval dr. Matija Ogrin, ki je poudaril, da so knjige rezultat nemalo raziskav. »Te štiri knjige predstavljajo nekakšen simbolni lok v slovenski literarni kulturi, od latinske baročne kulture 17. stoletja, iz katere se je razvila slovenska baročna kultura, prek Zoisa kot posebnega poglavja razsvetljenske kulture in razmislekov o njej do Ciglerja, ki se ozira nazaj k baročnemu izročilu in upošteva mnoge razsvetljenske korekcije, nove znanstvene podlage in nova spoznavna izhodišča v duhovnem in kulturnem svetu.«

Prva izdaja jezuitskega dramskega besedila pri nas

Znanstvenokritično izdajo drame Janeza Ludvika Schönlebna Haeresis fulminata – Strela udari krivoverca z latinskim besedilom, prevodom v slovenščino, opombami in 12 faksimili sta uredila najditeljica rokopisa dr. Monika Deželak Trojar in prevajalec dr. Brane Senegačnik. 

Monika Deželak Trojar med predstavitvijo znanstvenokritične izdaje drame Janeza Ludvika Schönlebna Haeresis fulminata – Strela udari krivoverca. FOTO: Katja Cingerle

Drama se dogaja na dvoru v Bizancu. Zvijačni vzpon Anastazija na prestol Vzhodnega rimskega cesarstva in njegovo nasilno obračunavanje s političnimi in verskimi nasprotniki ter krutost do nedolžnih ljudi so Anastazija privedle do propada in smrti ob udaru strele, kar verjetno namiguje na zmago nad protestantizmom. Iz Schönlebnovih zapisov izvemo, da so učenci uprizorili dramo 2. in 3. maja 1651 v avli ljubljanskega kolegija in tako navdušili, da so dobili tridnevne izredne počitnice. Skupno je uprizoritev z glasbo in plesom trajala skoraj sedem ur.

Naslovnica znanstvenokritične izdaje Schönlebnovega dramskega besedila. FOTO: arhiv Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU 

Jezuitsko redovno gledališče je v 170 letih odločilno prispevalo k jezuitskemu in splošno kulturnemu razvoju dežele. Strela udari krivoverca je prva izdaja jezuitskega dramskega besedila pri nas in ena redkih ljubljanskih jezuitskih dram, za katero je avtorstvo nesporno izpričano. Najdena je bila leta 2013 med raziskavo o Schönlebnu v Arhivu družine Auersperg na Dunaju, kjer je Monika Deželak Trojar pozneje našla še 25 dram ter šest natisnjenih in šest rokopisnih perioh (povzetkov prizorov). Posvečena je bila deželnemu glavarju Volfu Engelbertu Auerspergu, ki je prejel ohranjeni izvod, in drugim kranjskim plemičem.

Poljanski rokopis. FOTO: arhiv Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU

Baročno delo o Jezusovem življenju

Poljanski rokopis: Jezusovo življenje, najden v stari hiši nad Poljansko dolino, sta uredila dr. Matija Ogrin in dr. Andrejka Žejn. Gre za zelo obsežno literarno izročilo vita Christi v neznani redakciji slovenskega pisca, verjetno kapucina, in za sintezo na podlagi srednjeveških in baročnih asketičnih besedil psevdo-Bonaventure, kartuzijana Ludolfa Saškega in sv. Brigite Švedske, ki besedilo napajajo z duhovnostjo, ter baročno razgibanega sloga kapucina Martina Cochemskega. Jezusovo življenje. Združuje svetopisemsko in ustno, parabiblično izročilo in temelji na rokopisni predlogi, ki jo je pisec v 18. stoletju posodobil iz starejšega jezika in mu dodal značilnosti gorenjščine. 

Poljanski rokopis: Jezusovo življenje je predstavil Matija Ogrin. FOTO: Katja Cingerle

Od 900 strani je v Arhivu Republike Slovenije ohranjenih 46 listov, zdaj prvič natisnjenih in dopolnjenih z manjkajočimi stranmi iz starejših rokopisov o Jezusovem življenju. Celotno besedilo je imelo verjetno 100 »postav«. Ohranjeni rokopis se začne s peto postavo (odhod Svete družine v Betlehem, Jezusovo rojstvo) in konča z 99. postavo: mrtvega Kristusa snamejo s križa in položijo Mariji v naročje.

Ciglerjeva duhovnost in duhovitost

Druga knjiga Zbranega dela Janeza Ciglerja (uredila jo je Andrejka Žejn) prinaša časopisne objave in duhovno literaturo, s katerimi je opazno prispeval k razvoju slovenskega jezika, krepitvi njegovega kulturnega pomena, dokazovanju njegove zmogljivosti in enakovrednosti z nemškim ter tudi k razvoju bralne pismenosti, saj se je tudi sam vključil v boj za izdajo slovenskega časopisa in sodeloval tudi pri Kranjski Čbelici. 

Naslovnica druge knjige Zbranega dela Janeza Ciglerja. FOTO: arhiv Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU

Večina časopisnih besedil je bila objavljena v Kmetijskih in rokodelskih novicah, kjer je objavljal od prvega letnika 1843 do leta 1862, med drugim pa so v knjigi tudi članki, ki so bili objavljeni v Ilirskem listu in Carinthii v nemščini. Ciglerja spoznamo kot pisca poučnih, ljudskih, zgodovinskih in novinarskih besedil ter resničnih zgodb, pa tudi kot ugankarja, pri čemer se rad poigra s pomeni besed, branimi nazaj, in šaljivca, ki ostro puščico usmeri v nemščino.

Učenci so dramo uprizorili 2. in 3. maja 1651 v avli ljubljanskega kolegija in tako navdušili, da so dobili tridnevne izredne počitnice.

Duhovna literatura je razdeljena v tri sklope: eshatološko literaturo, molitvenike in nauke za krščansko in vsakdanje življenje. Cigler jo je začel objavljati leta 1828, ko je bil zaporniški kurat v jetnišnici na Ljubljanskem gradu, kjer je skrbel tudi za duhovno oskrbo jetnikov, pozneje pa je v prvih letih službovanja v Višnji Gori izdal še nekaj duhovnih knjig, kmalu zatem pa znamenito Srečo v nesreči. Njegove knjige so bile priljubljene, saj je bilo kar nekaj ponatisnjenih. V duhovni literaturi je uporabljal slogovna sredstva, zato se uvršča v polliterarno zvrst. V tem sklopu sta predstavljena tudi Ciglerjeva prevoda misijonske literature, povezane z delovanjem Friderika Barage.

Študije o Zoisu

Na čelu slovenskega razsvetljenstva stoji baron Žiga Zois, ki pa je bil v svoji razsvetljenski misli – kakor sta poudarila urednik zbornika Zois: študije in eden izmed piscev Janko Kos – zmeren, prepletal se je namreč z evropsko mislijo zahodnega in slovanskega sveta. 

Študije o Zoisu je predstavil urednik Luka Vidmar. FOTO: Katja Cingerle

V zrelih letih se je Zois delno zaradi bolezni in starosti, delno pa tudi zaradi zunanjega dogajanja (francoske revolucije in napoleonskih vojn) zatekal h krščanstvu. Zbornik se nanaša predvsem na leta od 1880 do 1920 in predstavi nova dognanja o Zoisu, morda pa spodbudi še nadaljnje raziskovanje. Obravnava Zoisovo razsvetljenstvo, pesništvo, jezikoslovje, prizadevanja za slovenski jezik, zbiranje knjig, ukvarjanje z geologijo, urejanje vrtov v Ljubljani in na Brdu pri Kranju, ohranjeno materialno zapuščino, Zoisovo glasbeno dejavnost, mecenstvo in fužinarstvo celotne družine.

Naslovnica monografije Zois: študije. FOTO: arhiv Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU