Vitanje, ki je imelo v začetku letošnjega leta 827 prebivalcev, leži v kotlini ob reki Hudinji. Naselje je staro, saj je že leta 1306 dobilo trške pravice. V tistem času sta na sosednjih vzpetinah jugovzhodno od njega stala dva gradova: eden je propadel po letu 1680, drugi po letu 1790. V Vitanju sta tudi dve cerkvi. Ob cesti Slovenske Konjice–Gornji Dolič, nasproti osnovne šole, stoji župnijska cerkev sv. Petra in Pavla, na nizki vzpetini sredi naselja pa je cerkev Matere Božje.

Marijina cerkev na nizki razgledni vzpetini sredi Vitanja. FOTO: Andrej Praznik

V Vitanju so leta 2012 odprli Center Noordung, ki se je takrat imenoval Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij. Herman Potočnik z vzdevkom Noordung je bil raketni inženir, ki se je s knjigo Problem vožnje po vesolju uvrstil med pionirje astronavtike. Rodil se je leta 1892 v Pulju, njegov stari oče pa je bil doma v Vitanju.

Ko pridemo iz središča naselja čez reko Hudinjo, zagledamo na desni skupino kažipotov. FOTO: Andrej Praznik

Iz središča naselja krenemo po cesti proti Socki. Ob mostu čez Hudinjo piše, da je bilo Vitanje v preteklosti večkrat poplavljeno. Reka se je še posebej razhudila junija 1900, ko sta umrli dve osebi. Na križišču za občinsko stavbo zavijemo proti vasi Brezen. Na kažipotu piše, da je do Basališča tri ure, vendar ga bomo brez naglice dosegli pol ure prej.

Podružnična cerkev sv. Antona v vasi Brezen. FOTO: Andrej Praznik

Po asfaltni cesti gremo do podružnične cerkve sv. Antona, ki so jo postavili v drugi polovici 15. stoletja. Na tabli pod njo piše, da so po letu 1955 za zvonjenje uporabljali plašč letalske bombe iz druge svetovne vojne. Na ovinku nad cerkvijo zavijemo na kolovoz, ki nas pripelje do dveh domačij. Nad zgornjo prečkamo cesto in se zapodimo v strmino. Steza je večinoma široka, le ob prečenju pobočja se zoži. Po polurnem vzponu prispemo do mogočne skale. Levo od nje je razgledišče Smereška peč s klopjo in vpisno knjigo, s katerega lepo vidimo Vitanje in okolico.

Po polurnem vzponu prispemo do mogočne skale. FOTO: Andrej Praznik

Nad razglediščem se ob robu pašnika vzpnemo do samotne kmetije. Pred njo je kapelica z napisom: »Popotnik, ozri se name in jaz bom pri Bogu prosil zate.« Znova zavijemo v gozd, dvakrat prečkamo asfaltno cesto, gremo mimo dveh počitniških hišic in se vzpnemo do lovske koče.

S Smereške peči je lep razgled na Vitanje. FOTO: Andrej Praznik

Od nje nadaljujemo naravnost navkreber proti vršnemu delu Paškega Kozjaka. Kažipot nas nenadoma usmeri v levo. Mimo lovske preže prispemo do kolovoza, gremo po njem do konca in se po grebenu vzpnemo na Basališče. Vrh označujeta drog z občinsko zastavo ter kovinska skrinjica z vpisno knjigo in žigoma. Ker ga obdaja drevje, razgleda ni, vendar ga ne pogrešamo, saj smo med hojo ves čas uživali v pisani paleti jesenskih barv.

Kapelica pri samotni domačiji. FOTO: Andrej Praznik

Z Basališča lahko nadaljujemo po razpotegnjenem grebenu Paškega Kozjaka vse do Špika – vrha na njegovem zahodnem koncu. Lahko pa se takoj vrnemo v dolino, se sprehodimo po kraju, obiščemo Center Noordung in se morda vzpnemo še do ostankov starodavnega gradu.

Večino časa hodimo po gozdu. FOTO: Andrej Praznik

Basališče (1.272 m)

Izhodišče: Vitanje.

Dostop: Štajersko avtocesto zapustimo na izvozu Celje – center, od koder nadaljujemo vožnjo skozi Arclin, Vojnik, Novo Cerkev in Socko do Vitanja. Avto pustimo v središču naselja.

Kratek opis poti: Iz Vitanja gremo po cesti do cerkve sv. Antona v vasi Brezen. Od nje se mimo dveh domačij vzpnemo do razgledišča na Smereški peči. Mimo samotne domačije in dveh počitniških hišic nadaljujemo navkreber do lovske koče, se vzpnemo na greben in po njem na vrh. Skoraj ves čas hodimo po gozdu. Pot je dobro označena z markacijami in kažipoti. Na njej ni zahtevnih mest, nekoliko je treba popaziti le pri prečenju pobočja pod Smereško pečjo in na samem razgledišču, kjer ne smemo preblizu prepadnemu robu.

Dolžina vzpona: 2 uri in pol.

Višinska razlika: 820 metrov.

Zemljevid: Pohorje, 1 : 50.000.

Maša: V Vitanju je maša vsako nedeljo ob 8.30 in 10.30.

Vrh ni razgleden. Na njem sta zastava (na sliki je viden samo drog) ter skrinjica z vpisno knjigo in žigoma. FOTO: Andrej Praznik