Medtem ko vas v reviji Praznična vabimo na Kostanjevico nad Novo Gorico (in še kam), vas v ugankarski reviji Radovednež pospremimo v našo najbolj jugovzhodno pokrajino, Belo krajino, ki navdušuje s svojo izvirnostjo in drugačnostjo. Celoten članek si preberite v reviji Radovednež.

Kulturne razlike bogatijo, ne razdvajajo

Prav tako kot na sedanji italijansko-slovenski meji, so se tudi na meji s Hrvaško skozi stoletja prepletel različne kulture, npr. uskoška in slovenska, kar se je kazalo tudi na verskem področju: stara poganska verovanja so se mešala z rimokatoliško, pravoslavno in grškokatoliško Cerkvijo.

Severna cerkev je posvečena Žalostni Materi božji in se ponaša z najstarejšimi orglami, narejenimi na nekdanjem Kranjskem. Srednja cerkev Ecce homo, ki ima edina zvonik, je posvečena bičanemu Jezusu, južna cerkev pa Lurški Materi božji. Romarski shodi so tu največji razmah doživeli v 18. in 19. stoletju, ko so se na njih zbirali Slovenci, Hrvatje, Žumberčani, grkokatoliki in pravoslavci.

V občini Metlika tako najdemo dve grško-katoliški cerkvi, ki ju skrbno vodi oče Mihajlo Hardi, tudi edini slovenski ikonopisec. V Rosalnicah pa je znamenita božja pot Tri fare – tri gotske cerkve, stisnjene znotraj pokopališkega obzidja, ki je verjetno deloma še ostanek protiturškega tabora. Žegnanje pri Treh farah je prvo nedeljo po 24. avgustu, na god sv. Jerneja.

Bela noša in domače obrti



Belokranjsko narodno nošo je med vsemi slovenskimi zelo lahko prepoznati, saj so zanjo značilna bela oblačila. Zaradi nizkega življenjskega standarda in slabih prometnih povezav so se tradicionalne obrti v Beli krajini ohranile najdlje: ne le predilstvo in tkalstvo, pač pa tudi lončarstvo, kovaštvo, kolarstvo, sodarstvo in pletarstvo. V Adlešičih še zdaj najdete mojstre, ki znajo izdelati domače laneno platno po starem postopku. Tudi ljudski običaji in navade so se v Beli krajini ohranili dlje kot drugje v Sloveniji. Največ jih izvira iz pomladnega obredja (npr. jurjevanje), kar priča o tem, kako pomembna je bila pomlad za naše prednike.

Povzeto po članku Katarine Ropret. Celoten članek si preberite v reviji Radovednež.

Foto: Aleš Fevžer