Skupnost študentov (SŠ) so sestavljali vsi, ki so bili v letih njenega obstoja od leta 1968 do 1974 vpisani na katerikoli fakulteti, akademiji ter visoki ali višji šoli v Sloveniji. Za člansko izkaznico je veljal indeks.

SŠ so v času študentskih revolucionarnih gibanj po vsem svetu ustanovili študenti, brez kakršnega koli »žegna od zgoraj«, na velikem protestnem shodu v Študentskem naselju v Ljubljani junija 1968 po konceptu, ki so si ga v tedanjih razmerah izmislili sami. Zato je bila SŠ v prvi vrsti civilnodružbena in hkrati tudi samonikla sindikalna, samoupravna in politična organizacija študentov, ki ji ne v tedanjem in ne v sedanjem političnem sistemu ni primere.

Tako so zapisali uredniki zbornika. Ob tem naj jih vprašam: Kaj pa oni vedo, da so zapisali »brez kakršnega koli 'žegna od zgoraj'«? Namreč, zdrava pamet nam pove, potem ko vemo, v kako trdem komunistično-udbovskem režimu smo živeli, da ni šlo za »žegen od zgoraj«, ampak za nekaj veliko več, za skrbno krmiljenje pobud, organiziranj in vodenj. Morda kdo od njih to ve? Komunistična zarota molka je neverjetna, tako glede komunističnih zločinov med vojno in po njej, kot tudi o študentskem »gibanju«.

Zasluži si zgodovinski spomin in je vredna proučevanja ...

Potem so v promocijskem gradivu zbornika nadaljevali: »Največja posebnost SŠ je bila, da je bila dialoška, idejno, interesno in politično pluralna, saj so bili njeni člani vsi študentje in študentke. Vendar ni bila pluralna v smislu današnjega večstrankarskega parlamentarnega sistema – njena največja vrednota niso bile različne idejne skupine ali nekakšne stranke, temveč spoštovanje in upoštevanje individualne svobode in različnosti vsakega posameznika in njegovih interesov ter pravica do dialoga. In prav zaradi tega, ker je v svojem vsakodnevnem praktičnem delovanju in v neštetih razpravah iskala pota, da bi presegla odtujenost ljudi od odločanja, kar je bila takrat največji problem socialističnega samoupravljanja in je še danes problem večstrankarskega parlamentarnega sistema, si zasluži zgodovinski spomin in je vredna proučevanja.«

Seveda si zasluži zgodovinski spomin in je vredna proučevanja, vendar tudi kakšne besede o vlogi Udbe pri tem, o tem pa tako rekoč nič (v tako debeli knjigi).

SŠ je kmalu postala tujek v sistemu in so jo odstranili

»SŠ je bila statutarno zasnovana tako, da so imeli v njej »glavno besedo« študentke in študenti, ne njeni forumi. Preko akcijskih odborov (oblikovalo ga je lahko deset študentk in študentov) so lahko delovali in se borili za svoje interese, pravice ali politična stališča samostojno, mimo forumov SŠ, ki so jim bili dolžni nuditi finančno, tehnično in administrativno podporo. S takšno statutarno zasnovo pa je SŠ kmalu postala tujek v sistemu in so jo odstranili.«

Kdo jo je odstranil? Ali mar marsovci? Ta nedoločnost pri današnjih pišočih Slovencih je res osupljiva. In zakaj je takšna? Meni je sicer jasno, zakaj.

Protest proti Sovjetski okupaciji Češkoslovaške leta 1968, nagovor akademika Bratka Krefta. FOTO: Marjan Ciglič / Muzej NZS

Ko so študenti vzeli »zadeve vzeli v svoje roke« ...

»Na rojstvo Skupnost študentov so vplivale številne okoliščine: študentska revolucionarna gibanja po vsem svetu, nastop liberalizma v Jugoslaviji in še zlasti v Sloveniji, gospodarske in socialne razmere in uvedba plansko-tržnega gospodarstva itd. Pomembna okoliščina pa je bila tudi, da se je število študentov izjemno povečalo in da državi ni uspelo poskrbeti za njihov ustrezen socialni in družbeni status. Zato so študentke in študenti 'zadeve vzeli v svoje roke' in se začeli sami boriti za svoj 'prostor pod soncem'.

SŠ je tako imela praktično vse: demokratično izvoljeno nepoklicno vodstvo z enoletnim mandatom, svoje predstavnike v organih fakultet, univerze in visokošolskih zavodov, svoje predstavnike v organih oblasti in forumih družbenopolitičnih organizacij, lastne medije (Tribuna, Katedra, Radio Študent, Problemi, Časopis, Študentski dnevnik, fakultetna glasila itd.), lastne posredovalnice študentskega dela (Študentski servis v Ljubljani in Mariboru), lastno zdravstvo (študentske ambulante), študentske pokrajinske klube kot vez s člani in občinami, lastne organizacije za mednarodno izmenjavo študentov, alternativno univerzo, lasten sindikat, lastna športna društva in klube, lastno organizacijo za tehnično kulturo, lastne specializirane kulturne organizacije (ŠKUC, Akademik, Študent itd.), lastno gledališko dejavnost (Pupilija Ferkeverk itd.) ter »lastno kulturno produkcijo« z vrhunskimi umetniškimi stvaritvami na področju literature, arhitekture, likovne ustvarjalnosti, glasbe itd.«

Dokument o tem, kako je delovala komunistična total(itar)na indoktrinacija

Ja, res veliko naštetega. Kakšna korist pa je bila od vsega tega, od gledališča in od študentskih medijev, ki so bili v primerjavi s komunističnimi mediji še bolj pravoverno komunistični? Kardelj je s svojo ideologijo in revolucionarno prakso res temeljito opustošil Slovenijo. Kakšnega gledanja pa je danes vredno tisto gledališče, ali branja tisti našteti mediji? So le dokument o tem, kako je delovala komunistična total(itar)na indoktrinacija.

Shod v podporo koroškim Slovencem leta 1973. VIR: zbornik

»Država v državi v najboljšem pomenu besede«

In še: »Zato je bila Skupnost študentov, kot je napisal eden od avtorjev zbornika, 'država v državi v najboljšem pomenu besede'. SŠ je zagotavljala tudi legalnost in legitimnost študentskemu gibanju, ki ga je s svojim statutom ne samo omogočala, temveč tudi spodbujala. Vse velike študentske proteste in demonstracije v omenjenem obdobju so vodili najbolj zavzeti aktivisti SŠ.

V Zborniku o Skupnosti študentov 1968–1974 so na 736 straneh velikega formata objavljeni prispevki in fotografije 93 avtorjev. Nastal je, kot rečeno, z namenom, da SŠ kot poskus mladih zgraditi boljšo družbo ne bi utonil v pozabo. Ne gre za ekskluzivno publikacijo, saj je v njej omenjenih več kot 1.600 imen.

Recenzent zbornika je napisal, da ta ni napisan v maniri, da vsak piše o sebi, temveč so si njegovi avtorji prizadevali za predstavitev delovanja SŠ za skupen cilj. Ali je bil ta skupni cilj SŠ utopija ali kaj več, bo pokazal čas.«

Besede, ki so namenjene prikrivanju dejanskega stanja

Kakšen čas? Ali mar ni minilo že 50 let? Ali to ni dovolj časa, da ta »čas« tudi kaj pokaže. Vsaj malo resnice. Tako pa ... Strašansko veliko besed, kot je bilo to značilno za Kardeljev komunistični socializem. Koristi pa nobene. Besede, ki so namenjene prikrivanju dejanskega stanja. Še danes Slovenci delujemo tako. Samo poglejte, kakšen nedoločni in izmikajoči se besednjak uporabljamo. Zato, da nam ni treba živeti v resnici? Seveda, veliko ljudi si to želi.

Zbornik so uredil uredniški odbor: Ciril Baškovič, Mladen Dolar, Janez Koželj, Tomaž Kšela (urednik), Marjan Pungartnik, Lenart Šetinc (koordi­nator projekta), Ivo Usar, Peter Vodopivec in Boštjan Zgonc.

Tone Partljič: Šestdeseta leta v Mariboru

V zborniku so pod naslovom Šestdeseta leta v Mariboru objavili tudi kratko pričevanje pisatelja Tone Partljič, ki je vrednejši del te debele knjige. Takole se je spominjal na čas, ko je bil študent Pedagoške akademije v Mariboru v letih 1963–1965 in ko je sodeloval s Katedro še do sredine leta 1969.

Pred tedni me je Tomaž Kšela, ki je bil pred šestdesetimi leti, ko sem bil študent na mariborskih visokošolskih zavodih, kot gimnazijec v poznih šestdesetih letih član uredniškega kolegija Katedre, nagovoril, lahko bi rekel ujel na levi nogi, naj napišem nekakšne spomine na svoje sodelovanje s tedanjim študentskim listom Katedra. Zares ugleden uredniški odbor pripravlja namreč Zbornik o skupnosti študentov 1968–74, vključene pa da bodo tudi tedanje študentske institucije, med katere sodi tudi študentski časopis Katedra, v katerem sem pridno sodeloval. Rekel sem »ja«, četudi mi je bilo takrat triindvajset let, sedaj pa jih štejem dobrih triinosemdeset. Zbornik bi naj izdali Mariborska literarna družba in založba Beletrina.

Znanci mi sicer dajejo potuho, češ kako dober spomin da imam, pa bom pač ugriznil to kislo jabolko. Seveda nimam ne »virov in literature«. In lahko, da bo to vse skup bliže leposlovnim spominom kot zgodovinskemu članku, saj se je iz mene v teh desetletjih »izlegel« nekakšen pisatelj in ne zgodovinar. Kasneje mi je Tomaž še poslal po računalniku pisemce, v katerem je dodal »dragoceno bi bilo, če bi lahko na kratko orisal razmere na področju kulture v Mariboru ...«.

Ko so prepovedali postavitev plošče pisatelju Stanku Majcnu

Pa popotujmo šestdeset let nazaj v mariborska šestdeseta leta. Moram sicer omeniti, da sem pred leti na pobudo urednice založbe Aristej Emice Antončič napisal prispevek za Dialoge na temo Mariborska sedemdeseta leta. Čeprav se klopčič časa odvija ne glede na dekade in stoletja v koledarjih, moram vseeno reči, da so bila v mojem spominu šestdeseta za Maribor malo bolj zrahljana kot sedemdeseta, ki jim tudi sicer pravimo »svinčena« in ko so zaprli Draga Jančarja, ko so zasliševali peterico na UJV, ko so prepovedali postavitev plošče pisatelju Stanku Majcnu itd.

Seveda so bila šestdeseta bolj »zrahljana« leta kot tudi predhodna še revolucionarna petdeseta leta, ko so metali dijake iz šol.

Izključili so trideset dijakinj, ker so imele okoli vratu verižice s križem

V pubertetnih in kasneje mladeniških letih sem mariborske (šolske) razmere doživljal skoraj deset let na svoji koži, saj sem kot vozač iz Pesnice obiskoval v letih 1951–1960 štiriletno nižjo gimnazijo in petletno učiteljišče; torej sem kot dijak doživljal tudi mariborska petdeseta leta. Seveda marsičesa nisem razumel. Učiteljišče je bilo kvalitetna šola, vendar pomnim, da so leta 1953 izključili trideset dijakinj, ker so imele okoli vratu verižice s križem, ali pa so nekatere za velikonočne praznike prepevale v cerkvi. V teh zadevah je bila prav ortodoksna ravnateljica Draga Humek, četudi je bila tudi mednarodno ugledna socialistična pedagoginja. Pouk je bil ideološki, precej dobrih dijakov so silili v Zvezo komunistov (tudi sam sem sedemnajstleten pristal v njej), povsem resni profesorji so se sklicevali na dialektični materializem in trdili, da bodo kmalu proletarske revolucije po vsem svetu, najprej v ZDA, kjer je kapitalizem najbolj »zrel«; predavali so, kako kmalu ne bo več nobenih davkov in tudi denarja ne in da bomo dosegli že jutri komunizem, ki bo »raj na zemlji« in bo precej podoben enakopravni praskupnosti. Aktualni socializem je bil le »prehodna faza«. V petdesetih je bila ukinjena v mestu tudi »nenapredna« mariborska mladinska revija Svit, izključeni so bili na klasični gimnaziji in realki Jože Pučnik, Polde Bibič, Janko Jarc, Peter Božič, Marjan Belina ... Pučnik pa je bil že leta 1958 tudi obsojen na osem let zapora ...

Ko so v Mariboru ukinili buržoazno klasično gimnazijo

Ja, bilo bi mogoče reči, da so bila po mojem mnenju šestdeseta malo manj nevarna kot petdeseta in sedemdeseta ... To je po svoje dokazovalo na začetku šestdesetih let tudi prav teh šest višješolskih zavodov z nenavadnimi kraticami (VEKŠ, PA, VSTŠ ...), iz katerih je kasneje vzniknila Univerza Maribor. Te šole so pripeljale študente v Maribor (močna kulturna dejavnost, Katedra, kabaret Objektivne težave, folklora ...), poznalo pa se jim je, da so bile ustanovljene za mariborsko gospodarstvo in da ni bilo humanističnega študija. Ukinjena pa je bila buržoazna klasična gimnazija. Vendar je bila v Mariboru v tem času vseslovensko ugledna založba Obzorja, ki jo je od 1960 vodil Jože Košar: pojavila se je resna mariborska revija Dialogi, kjer je že naslov napovedoval dialog namesto enosmernih komand ipd. Ves čas so vsaj z nostalgičnim spominom vznemirjali Partijo tudi Maistrovi borci ...

Sam sem prišel na študij leta 1963 iz osnovne šole Vuzenica, kjer sem bil eno leto učitelj, ker sem moral »odslužiti« radeljsko štipendijo, in čeprav sem se že vpisoval na univerzo v Ljubljani, sem ostal na mariborski višji šoli zaradi staršev in ker je bila moja Milka, študentka geografije na PA, že močno noseča, češ da se bom čez dve leti »takointako« lahko vpisal na drugo stopnjo faksa ... Kar pa je bila seveda zabloda, saj so univerzitetni krogi v prestolnici gledali z manjšim posmehom in podcenjevanjem na mariborsko višje šolstvo. Ker sem že prej kdaj kaj objavil v Prosvetnem delavcu, Večeru, Mladih potih, sem iskal poti do Katedre.

Tine Hribar, Pavle Gantar, Spomenka Hribar in Marjan Pungartnik na pikniku na Igu. VIR: zbornik

Nekatere vsebine v Tribuni so bile že tudi provokativne

Ne vem točno, kaj je bilo po letu 1962 s Katedro, kajti v pozni jeseni 1963 me je Slavko Pukl (ki ga je zanimalo novinarstvo in »položaj« v Zvezi študentov) nagovoril, da naj hodim, mislim, da vsakih štirinajst dni, v Ljubljano na uredniške sestanke ljubljanskega študentskega glasila Tribuna, ker so v Mariboru Katedro začasno ukinili, združili študentske slovenske liste v Tribuni, ki pa nam je velikodušno odstopila eno ali dve »Mariborski strani«, kakor so se dogovorili tisti, ki so to centralizacijo speljali. V Mariboru pa sem zainteresiranim kolegom iz vseh višjih šol poročal o vsakokratnem dogajanju na Poljanski 6 in smo se seveda tudi dogovarjali, kako bomo izpolnili prostor v Tribuni, ki nam je bil na voljo ... Iz tega časa se spominjam Olge Čerič (kasneje Jančar), Vladimirja Gajška, Martina Prašnickega, Vlada Goloba, Marije Vizjak, Darka Paška, Frančka Rudolfa, Ivana Rudolfa itd. Nazadnje sem prek Katedre spoznal tudi Draga Jančarja. V Ljubljani so na sestankih uredništva Tribune imeli glavno besedo Ivo Vajgl, Ivan Kreft, Brane Demšar, pa vsaj zame najbolj zanimivi in prodorni študentje književnosti ali akademije za gledališče Andrej Inkret, Dušan Jovanovič, Niko Grafenauer, Braco Rotar, Dimitrij Rupel itd. Meni so bolj iz solidarnosti prepustili besedo za našo »mariborsko stran«, ki pa se po kvaliteti in izzivalnosti res ni mogla primerjati z »ljubljanskimi« vsebinami, ki so bile nekatere že tudi provokativne ... Tudi sam sem pisal »kritične« prispevke v tedanjo Tribuno.

Obisk nekdanjega sošolca A. K., ki je »vohunil« za Udbo

Dobro pa se spomnim, da me je doma v Pesnici v času moje odsotnosti iskal nekdanji sošolec A. K. na učiteljišču, ki je kar trikrat padel v prvem letniku iz matematike in se ni mogel več vpisati, se je pa vedelo, da se je zaposlil na Upravi državne varnosti na Maistrovi 2, ki so ji nekateri še naprej pravili UDBA, kar je srbski prevod naše UDV, torej Uprava državne bezbednosti. Ker mu mama ni znala povedati, kdaj bom doma, me je počakal, ko sem izstopil iz ljubljanskega avtobusa. Napovedal je, da me bo pričakal tudi prihodnji teden, da mu bom poročal, o čem se pogovarjamo v Ljubljani in kaj govorijo kolegi, ki sem jih prej naštel. Seveda sem odločno odklonil, a me je prihodnjič res pričakal na avtobusni postaji, ki je bila takrat še na Glavnem trgu, odpeljal me je v lokal pod gradom oziroma muzejem in naročil dve kavi ... Ves znerviran sem rekel, da ne bom vohun. Glasno je protestiral proti tej besedi, njega da to zanima privatno in saj sva vendar člana Zveze komunistov in komunisti si vendar smejo vse povedati. Rekel sem mu, da sem doma povedal mami in Milki, ki je medtem rodila Mojco, in najboljšim prijateljem in da raje izstopim iz te funkcije, čeprav ni šlo za nobeno funkcijo. Nisem popil kave in nikoli več me ni nadlegoval. So me pa drugi, a seveda brez rezultata. Seveda nisem bil kak upornik, kaj šele disident, a nisem imel živcev za kaj takega. Kasneje, zlasti v zvezi z Jančarjevim procesom, so to poskušali nekateri kolegi in »prijatelji«. Ko se je po letu 1991 /demokratizacijo smo imeli leta 1990, op. I. Ž./ to razkrilo, sem bil prav presenečen, kdo vse je bil tak »prijatelj«. Vendar so bili prenerodni, da jih ne bi prepoznal.

Dobival sem grozeča pisma iz gledališča, največ od Dušana Mevlje

Potem so se začele priprave za oživitev za ponovno izdajanje samostojne mariborske Katedre, ki je tudi uspela. Čeprav sem hitro diplomiral in šel za učitelja na Sladki Vrh, sem ostal v uredništvu za kulturno rubriko in bralno prilogo Obrazi. Z Dragom Jančarjem, tedaj še dijakom srednje kemijske šole v Rušah, pa sva se spoznala tako, da sem kot urednik od treh njegovih črtic za Obraze (ali so imele naslov Bela soba?), ki mi jih je posredoval Vladimir Gajšek, izbral le eno. To je sedemnajstletnega dijaka tako ujezilo, da mi je napisal ostro pismo, jaz sem mu odgovoril in predlagal, da se srečava ... Prišel je mlad, odločen fant na biciklu, takoj sva vse »poglihala« in še danes je ne le moj najboljši prijatelj, ampak medtem je seveda postal tak pisatelj, da ga upravičeno omenjajo kot kandidata za Nobelovo nagrado. »Njegova« Olga pa je bila tako z menoj v istem letniku, vendar so jo bolj kot študij zanimale družbene razmere, Katedra, Jančar ... Ko sta bila na »slučajnem« obisku pri nama na Sladkem Vrhu, sta zvečer vprašala, če lahko pri nama z Milko prespita, in sem spoznal, da sta par, kasneje sta se poročila in dobila še Matejko. Žal Olge ni več.

Jaz pa sem še nekaj let za Katedro, kasneje pa za Dialoge ocenjeval gledališke dramske predstave, pisal »globoke« politične in družbene članke. Moram pa reči, da to pisanje ni bilo brez odmevov, dobival sem grozeča pisma iz gledališča, največ od Dušana Mevlje ... Četudi je stara resnica, da manj vemo, bolj smo kritični, saj sem tudi jaz kot »kritik« še zelo malo vedel o gledališču. Ampak sam moram reči, da sem se lahko v Katedri »učil« pisati za časopise in kasneje revije.

Mariborska disidentska peterica: Brvar, Forstnerič, Jančar, Kramberger, Partljič

Mislim, da sem po koncu študijskega leta 1968/69, v katerem je bil glavni in odgovorni urednik Jančar, nehal sodelovati s Katedro. Spremljal pa sem tudi še izredno izdajo ob »cestni aferi« avgusta 1969, ki jo je zvečine spisal in dal natisniti tedanji urednik Drago Jančar; z njim sem izkusil, kako so ga zasledovali z avtom, ker je imel še neodposlane številke v prtljažniku in jih je razpošiljal po podeželskih poštah na naslove naročnikov, ker so v Mariboru distribucijo onemogočili ... Olga pa ga je vozila naokoli s svojim hroščem volkswagnom.

Leta 1971 sem stopil v drug krog prijateljev (Brvar, Forstnerič, Jančar, Kramberger – Partljič), ki so nam rekli mariborska disidentska peterica, čeprav sta si ta naziv zares zaslužila le Drago Jančar in Marjan Kramberger. Skupaj pa smo jim bili napoti.

Še kasneje v letih po 2000 sem dobil kako številko Katedre v roke, četudi so me že bolj zanimale literarne revije. Navsezadnje že trideset let nisem bil več študent.

Tako je spomine na mariborsko Katedro napisal Tone Partljič. Pravzaprav ta njegov prispevek zelo izstopa v Zborniku o Skupnosti študentov 1968–1974.