V tretjem delu knjige o Jezusu, ki govori o Jezusovem otroštvu, papež Benedikt XVI. med drugim piše tudi o betlehemski zvezdi – z znanstvenega vidika. Nebesni pojav, ki ga omenja Matejev evangelij, ki je 'modre z vzhoda' pripeljal do jaslic, je moč pojasniti tudi z astronomijo, piše sveti oče in dodaja svojo teološko razlago: »Vesolje nam govori o Kristusu«, bi bil povzetek papeževih misli.

Medtem ko so zgodnja cerkvena izročila in pesmi božično zvezdo zgolj slikovito opisovali, namreč kot nekaj 'čudovitega', ki presega 'lepoto in moč sonca', pa je sodobna astronomija vprašanje o zvezdi zastavila povsem na novo, ugotavlja papež. Pri tem omenja dva avstrijska zvezdoslovca: Johannesa Keplerja (1571-1630), ki je bil leta 1603 priča redkemu srečanju Jupitra, Saturna in Marsa z zemeljskega vidika. Malce kasneje je Kepler na istem mestu dokumentiral svetlo zvezdo, ki se je pojavila iznenada, po krajšem času pa je zopet izginila.

Kepler še ni mogel vedeti, da je šlo pri zadnjem pojavu za supernovo, torej silovito eksplozijo umirajoče zvezde. Uspel pa mu je računski dokaz, da je do podobnega pojava, povezave med Jupitrom in Saturnom, prišlo tudi leta 7 pred Kristusom, torej v domnevnem letu Gospodovega rojstva, kar je Kepler povezal z dokazom za obstoj betlehemske zvezde.

Kot 'zanimivo podrobnost' papež na tem mestu navaja arheologa Friedricha Wieselerja (1811-1892) iz Göttingena, ki je v kitajskih zapisih našel dokazila za obstoj svetle zvezde, ki naj bi za krajši čas zažarela leta 4 pred Kristusom.

Kot sodobni poskus znanstvene razlage papež predstavlja izsledke raziskav Konradina Ferrarija d'Ochieppa (1907-2007). Dunajski astronom je sicer ovrgel Keplerjevo tezo o supernovi, podprl pa je povezavo med Jupitrom in Saturnom v znamenju rib, kar je zadostovalo za simboliko obeh planetov: Jupiter je nekoč utelešal osrednjega babilonskega boga Marduka, Saturn pa je predstavljal judovsko ljudstvo. Gibanje planetov je babilonskim zvezdogledom pomenilo dokaz za 'dogodek vesoljnega pomena, rojstvo Zveličarja v judovski deželi', papež navaja d'Ochieppove besede.

»Velika povezava med Jupitrom in Saturnom v letih 7 in 6 pred Kristusom naj bi bila dejstvo«, piše Benedikt XVI. in tu se prične njegove teološka razlaga. Kajti veliko ostaja še odprtega – denimo vprašanje, kaj je babilonskim zvezdogledom dalo tako močno zagotovilo, da so se odpravili na pot proti Jeruzalemu in Betlehemu. Tudi če je bil položaj ozvezdja prva spodbuda, je tri modre gotovo moralo ganiti še kaj drugega – 'morda upanje na zvezdo, ki naj bi vzšla iz Jakoba', papež spominja na odlomek iz četrte Mojzesove knjige (24, 17).

Prav tako kot potovanje modrih predstavlja 'potovanje narodov proti Kristusu', pa zvezda v očeh Benedikta XVI. dokazuje, kako 'nam vesolje govori o Kristusu'. V jeziku, ki ga nikoli ne bomo mogli povsem razvozlati, nam stvarstvo namiguje, nam zbuja upanje, da se bo Bog nekoč prikazal, predvsem pa zagotavlja, da mu človek sme in mora stopati naproti.

Betlehemska zvezda obenem pomeni tudi 'odpoved astrologiji', še piše sveti oče: krščanstvo na tej točki dokončno odpravlja antični mit in kult, ki je ozvezdje častil kot vsemogočne bogove. Podobno kot sta sonce in mesec v poročilu o stvarjenju opisana zgolj kot 'luči', je kasneje tudi Pavel poudarjal, 'da je vstali Kristus premagal nebeške sile in zavladal vesolju'. Prav tako tudi božična zvezda: ni bila ona tista, ki je določala usodo otroka, pač pa je otrok vodil zvezdo. Tu je jasno, piše papež, 'da je človek, ki ga Bog ustvaril po svoji podobi, mogočnejši od vseh sil snovnega sveta in močnejši od celotnega vesolja'.

Foto: splet