»Velesile strpnosti« krščanstvu ne zagotavljajo strpnosti, ki jo oglašujejo, je kritičen nedavno preminuli zaslužni papež. S svojo »skrajniško manipulacijo človeka« in »rušenjem spolov z ideologijo spola« povsem odkrito nasprotujejo krščanstvu, je nekdanji papež po navedbah avstrijskega Kathpressa zapisal v razmišljanju na temo »Monoteizem in strpnost«, ki doslej še ni bilo objavljeno.

Nestrpnost te navidezne modernosti do krščanske vere še ni prerasla v odkrito preganjanje, vendar se kaže na vse bolj avtoritaren način.

Benedikt XVI. je v besedilu, napisanem konec leta 2018, še zapisal: »Nestrpnost te navidezne modernosti do krščanske vere še ni prerasla v odkrito preganjanje, vendar se kaže na vse bolj avtoritaren način, da bi z ustrezno zakonodajo dosegli izkoreninjenje tistega, kar je v svojem bistvu krščansko.«

Strpnost je zasidrana v bistvu resnice

Benedikt XVI. se ni strinjal s kritiko, da je krščanska vera zaradi svoje zahteve po resnici in univerzalnosti sama po sebi nestrpna. Ta pogled namreč temelji na sumu, da je resnica sama po sebi nevarna. Namesto tega pa je strpnost zasidrana v bistvu resnice, je zapisal nekdanji voditelj vesoljne Cerkve, in družbe, ki nasprotujejo resnici, so nestrpne.

Sodobna misel ne želi več priznati resnice biti, ampak želi prevzeti oblast nad bitjo.

»Sodobna misel ne želi več priznati resnice biti, ampak želi prevzeti oblast nad bitjo. Želi preoblikovati svet v skladu s svojimi potrebami in željami,« trdi Benedikt in svoje razmišljanje opira na več odlomkov iz Stare zaveze.

V drugem opaznem odlomku je v knjigi objavljena spremenjena različica besedila o duhovništvu, ki je leta 2019 povzročilo veliko razburjenje, ko se je pojavilo v knjigi kardinala Roberta Saraha. Izšlo je tik pred zasedanjem škofovske sinode o Amazoniji, kjer se je odprla razprava o potrebi po celibatu duhovnikov. Objava knjige je sprožila burno razpravo, pri čemer so nekateri dvomili o Benediktovi pripravljenosti, da besedilo dejansko objavi.

»Ontološka abstinenca«

Vendar pa vključitev teh strani v to novo knjigo - ki jo je Benedikt želel objaviti in je gradivo zaupal v skrb svojemu italijanskemu biografu Eliu Guerrieru - jasno kaže, da nekdanji papež prevzema odgovornost za to razmišljanje in da ga ni namenil za zasebno rabo.

Sposobnost odpovedati se zakonu, da bi bil popolnoma na voljo Gospodu, je postala merilo za duhovniško službo.

Potem ko razvije različne teološke vidike o pomenu evharistije in vlogi duhovnika, Benedikt sklene, da gre duhovništvo z roko v roki z »ontološko abstinenco« in da je »sposobnost odpovedati se zakonu, da bi bil popolnoma na voljo Gospodu, postala merilo za duhovniško službo«.

Sveto pismo in Koran se bistveno razlikujeta

Benedikt XVI. je v zadnjih letih svojega življenja premišljeval tudi o temeljnih razlikah med islamom in krščanstvom. V novi knjigi je kritičen do nekaterih sedanjih poskusov dialoga med kristjani in muslimani, za katere je po njegovem mnenju pogosto značilno »pomanjkljivo poznavanje svetih spisov« obeh religij.

Poleg tega je ta dialog pogosto »strukturno napačno umeščen«: po eni strani je poudarjeno, da Sveto pismo in Koran govorita o Božjem usmiljenju, iz česar izhaja tudi zapoved ljubezni do bližnjega, vendar v obeh besedilih najdemo tudi pozive k nasilju. V obeh religijah najdemo dobro in slabo, zato je zato treba Sveto pismo in Koran brati v hermenevtiki ljubezni in se z ozirom na obe sveti knjigi zoperstavljati nasilju.

V nasprotju s Svetim pismom je Koran ena sama knjiga: muslimani ga obravnavajo kot neposreden Božji navdih, zato ji pripisujejo avtoriteto, ki izvira neposredno od Boga.

Na ta način, je kritičen Benedikt XVI., se mešajo različne ravni. V nasprotju s Svetim pismom je namreč Koran ena sama knjiga: muslimani ga obravnavajo kot neposreden Božji navdih, zato ji pripisujejo avtoriteto, ki izvira neposredno od Boga.

Sveto pismo pa je zbirka spisov, ki je nastajala več kot tisoč let. Po prepričanju Judov in kristjanov niso zapisani po neposrednem Božjem nareku. Avtoriteta Svetega pisma se vedno razvija le v razlagi poti, ki jo je Božje ljudstvo ubralo pod njegovim vodstvom in v tem pogledu krščanska vera ni »knjižna religija«. Tisti, ki zaznajo te strukturne razlike, ne smejo prehitro vleči vzporednic med obema religijama.

»Po odstopu nisem imel načrtov …«

V Italiji je izšla knjiga s teološkimi besedili nekdanjega papeža Benedikta XVI., ki je že na voljo v številnih rimskih knjigarnah, uradno pa bo predstavljena v petek, 20. januarja. Na 190 straneh vsebuje 16 premišljevanj iz obdobja po Benediktovem odstopu s papeškega položaja leta 2013: večina jih je nastala okoli leta 2018, zadnje pa leta 2022. Knjigo je izdala italijanska založba Mondadori. »Skoraj duhovna oporoka«, kot je podnaslov dela, poleg že objavljenih besedil, pogovorov in korespondence zaslužnega papeža vsebuje tudi pet zapisov, ki doslej še niso bili javno dostopni. Med drugim govorijo o islamsko-krščanskem dialogu, opredelitvi pojma vera in pomenu občestva.

Benedikt XVI., ki je umrl 31. decembra 2022, je posthumno objavo svojih teoloških zapisov po navedbah spletnega portala La Croix International posebej odobril: »Ta zvezek, v katerem so zbrana besedila, ki sem jih napisal v samostanu Mater Ecclesiae, mora iziti po moji smrti.«

Pokojni zaslužni papež je v kratkem predgovoru knjige zapisal: »Ko sem 11. februarja 2013 napovedal svoj odstop s položaja Petrovega naslednika, nisem imel načrtov, kaj bom počel v novi vlogi. Bil sem preveč utrujen, da bi lahko načrtoval nadaljnje delo.« Toda po izvolitvi papeža Frančiška je »počasi« nadaljeval svoje »teološko delo«, in »tako se je skozi leta izoblikovala vrsta krajših in srednje dolgih zapisov, ki so predstavljeni so v tej knjigi«.