Ko načrtujemo izlete, so štajerske nižine mnogokrat zapostavljene ob obilici slikovitih naravnih znamenitosti alpskih ali kraških območij Slovenije. A navadno je dovolj, da izberemo en cilj, prvo oporno točko, ki nas zvabi v te kraje. Kakor hitro se umirimo in razgledamo okoli sebe, se začno odstirati zanimivosti in presenečenje sledi presenečenju.

Tokrat se bomo napotili v Slovenske gorice. Naša ‘vaba’ bo izvir slatine pri Benediktu. V severovzhodni Sloveniji so ob tektonskih prelomih številne slatine in termalni vrelci. Največji tako po količini vode kot po vsebnosti mineralnih snovi so ‘ujeti’ v toplicah in zdraviliščih. Nekaj posebnega pa so številni manjši izviri, ki so v bolj ali manj naravnem stanju. Takšni so tudi Benediški vrelci. Geologi jih uvrščajo med izvire, ki se razprostirajo na štajerski termalni črti in od Topolšice do Rogaške Slatine.

Do prvotno naravnega izvira na močvirnem zemljišču tedanjega lastnika Cafka (zato je tudi eno od imen Cafkova slatina) so leta 1932 uredili dostop in izkopali vodnjak, vendar zajetja po drugi svetovni vojni niso vzdrževali. Od leta 1973 do 1976 so z vrtinami raziskali območje izvirov in ugotovili, da so na treh različnih globinah trije različni vodonosniki mineralne vode. Vsak ima drugačno sestavo.

Krajevna skupnost Benedikt se je leta 1997 lotila obnove. Uredili so tri vrtine: Ana, Paula in Helena. Najgloblja je Ana, iz katere priteka voda iz globine okoli 80 m in vsebuje največ mineralnih snovi. Izteka na polje, mineralno naravo vode pa dokazujejo rdeče obloge v okolici vrelca. Seveda se o tem najbolje prepričamo, če srknemo nekaj vode. Zaradi ogljikovega dioksida deluje kiselkasto, ima kar močan okus po žveplu in železu, tako jo pijemo v majhnih požirkih!

Sicer pa domačini poznajo in radi uporabljajo naravno mineralno vodo ali kislico. Tiste z močnejšim okusom za zdravje, druge pa za mešanje s sokovi in domačimi vini.

V bližini je še vrtina vrelca Helena, v paviljončku pa je ujeta Paula. Leta 2001 so dokončno uredili okolico vseh treh vrelcev, načrtujejo pa tudi izgradnjo zdraviliškega kompleksa.

Morda vas bo slatina zvabila v Benedikt. Potem si je vredno vzeti še nekaj časa za potep po teh lepih krajih, ki jih blagoslavlja ime zavetnika. Mnogo bolj od župnijske cerkve je znana cerkev sv. Treh kraljev na vzpetini nad naseljem. Ob tej lepi poznogotski in renesančni cerkvi sta mogočna lipa in rojstna hiša narodnjaka, prosvetitelja, vinogradnika in gospodarstvenika Dominika Čolnika (1830–1893). Po njem so poimenovali tudi 4,5 km dolgo krožno pot, ob kateri spoznamo krajevne posebnosti, med njimi tudi arheološke gomile.

Ni pomembnih in nepomembnih krajev, morda so le nekateri bolj vidni, kričeči, drugi bolj prikriti in zahtevajo več pozornosti, da odkrijemo njihove odlike.

Prav vsak pa prispeva delček svojega v celoto, tudi če je trpkega okusa. Tako je tudi z vsakim posameznikom, ki je del zgodbe, katere avtor je Stvarnik. Zato je tako bistveno spoštovanje drugačnosti in zaupanje, sicer se različnosti ne morejo dopolnjevati v nekaj novega, ampak delujejo razdiralno. Prav tako tudi ni rešitev, da vse postaja enako in da se začnejo izgubljati značilnosti posameznika. Ostanimo samostojne osebnosti, a spoštujmo drugega, ker le z njim lahko gradimo nekaj novega za oba. Pa ne le to, kajti, kjer sta dva zbrana v božjem imenu, ustvarjata prostor za Stvarnikovo delovanje.


Dostop:

Od Lenarta v Slovenskih goricah se peljemo po magistralni cesti proti Gornji Radgoni. V Benediktu zavijemo levo proti Drvanji (proti središču naselja). Ko zapeljemo iz naselja mimo pokopališča, tik pred izrazitim desnim ovinkom zavijemo na stransko cesto in po 250 m je na desni strani ob parkirišču paviljonček z izviri.