Potem ko smo pred tremi leti slavili Jurčičevo leto in je o pisatelju Josipu Jurčiču izšla imenitna monografija dr. Urške Perenič, se nam je zdelo, da o avtorju prvega slovenskega romana vemo že vse. A dr. Bernard Nežmah nam ga v svoji najnovejši zgodovini novinarstva na Slovenskem pod naslovom Neznani Jurčič – magični žurnalist zdaj prikazal še z neznane (ali manj znane plati) – kot urednika Slovenskega naroda.

Jurčičevo oblikovanje različnih novinarskih žanrov

Josip Jurčič je časnik Slovenski narod pripravljal celotno desetletje, med letoma 1871 in 1881. Pod njegovim vodstvom je postal prvi slovenski dnevni časopis, njegova naklada pa se je potrojila. Nežmahovo raziskavo odlikujeta branje primarnih virov in analiza člankov, ki so se v času Jurčičevega urednikovanja v Slovenskem narodu pojavljali. Na tej osnovi odkriva principe vpeljevanja idej slovanstva, oblikovanje različnih novinarskih žanrov (gledališka kritika, vojno poročevalstvo, feljtoni itd.), strategije spopadov s cenzuro, ustvarjanje kroga dopisnikov in reševanje problemov »lažnih vesti«, ustvarjanje literariziranega časnikarskega jezika, snovanje časopisa v smeri oblikovanja bralnega občinstva, afirmacijo in refleksijo položaja slovenskega jezika na področjih šolstva, sodstva, vojske, Cerkve in državnih uradov, kritiko revolver-žurnalizma ter druge teme.

Bernard Nežmah s knjigo Neznani Jurčič – magični žurnalist. FOTO: Ivo Žajdela

Razširil je narodnjaško idejo in afirmacijo slovenstva

Josip Jurčič (1844–1881) spada med velikane slovenske literature, je avtor prvega romana Deseti brat in prve tragedije Tugomer ter številnih povesti in romanov. Njegovo literarno delo je standardni del šolskega kurikuluma. Dominantni narativ o njegovem delu in življenju izpostavlja, da je bil od leta 1871 pa do smrti desetletje pozneje urednik časnika Slovenski narod, ki je v vse segmente družbe razširil narodnjaško idejo in afirmacijo slovenstva, vendar pa mu je žal to delo jemalo moči za pisateljsko ustvarjanje. Njegov žurnalizem je še vedno deležen drugotne pozornosti.

Bralce je moral vneti z vsebino, zgodbami in stilom

V knjigi Neznani Jurčič – magični žurnalist si je Nežmah za izziv vzel fenomen Slovenskega naroda, ki je začel izhajati leta 1868 v treh izdajah na teden in je imel tristo naročnikov, Jurčič pa ga je leta 1873 preoblikoval v prvi slovenski dnevnik, ki je imel za časa njegovega življenja okoli tisoč naročnikov. Povečati naklado za trikrat v enem desetletju je danes v časopisju poslovni čudež. A še toliko bolj na Slovenskem v sedemdesetih letih 19. stoletja, kjer so z naklado tisoč izvodov kraljevale Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice, ki pa so z nasveti za kmetovalce, živinorejce in obrtnike imele zagotovljeno naklado. Jurčič ni prodajal nasvetov, zato je moral ustvariti drugačen model časopisa, ki bo vnel bralce z vsebino, zgodbami in stilom.

Bernard Nežmah in Ignacija Fridl Jarc med predstavitvijo knjige Neznani Jurčič. FOTO: Ivo Žajdela

Bil je prvi slovenski list, ki je izhajal večkrat na teden

Jurčičev uspeh je bil izreden, Slovenski narod je bil prvi slovenski list, ki je izhajal večkrat na teden in preživel, še več – postal je osrednji dnevnik v slovenskih deželah; štirje poskusi predtem so hitro propadli: Lublanske novice Valentina Vodnika (1797–1800), Slovenija Matevža Cigaleta (1848–1850), Naprej Frana Levstika (1863) in Slovenec Janeza Božiča (1865–1867); podobno tudi nemški dnevnik Laibacher Tagblatt (1868–1880). K njim lahko prištejemo tudi Bleiweisov projekt, ko je začel Novice leta 1853 izdajati dvakrat na teden – v sredo in soboto, a ga z letom 1857 opustil in se vrnil k tedenskemu izhajanju.

Časnik je bil osrednja ustanova produkcije jezika in kulture

Družbena vloga časopisa pod Jurčičevim urednikovanjem je bila epohalna. Časnik ni bil le čtivo, bil je osrednja ustanova produkcije jezika in kulture, ki je nadomeščala enciklopedije, šole, gimnazije, univerzo in književna dela. In prav časopisni članek je bil najmočnejše kulturno delo, ki je doseglo največ bralcev. A samo pozivanje na rodoljubje ni bilo dovolj, slovenska omika je morala postati bolj privlačna od nemške.

»To storimo najlažje z dobro žurnalistiko, politično in beletristično. /.../. Boljše je, da spišeš par dobrih kratkih razprav za časopis, katerega vsaj par tisoč ljudi bere, nego pa učeno knjigo, katero le malo interesentov bere. /.../. Naš glavni list moral bi biti mala enciklopedija, ker druzega sredstva izobraževanja, ker nas ljudske šole celo na cedilu puste, nimamo. /.../. Le vzemimo, da večina naših rojakov ne bere niti nemških niti slovenskih knjig; za to berilo nema časa, krušni boj terja preveč časa, ali kratko reč dobrega pisatelja bere, to premišljuje, in to ostane v njem.«

Med predstavitvijo knjige Neznani Jurčič 4. marca 2025 na Slovenski matici v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Jurčič je v slovenskem novinarstvu ustvaril magični žurnalizem

Nežmah je v uvodu v knjigo zapisal: »Jurčičev projekt je bil dobra žurnalistika, ki je zahtevala lik pisatelja, ki piše krajše članke, obenem pa je bila tudi novinarstvo, ki vsakodnevno bralcem prinaša vesti. Urednik je iz nič zgradil dopisniško mrežo, ustvarjal nove novinarske žanre, predvsem pa je uspel iz banalnih vsebin, tudi iz poročil o umrlih, napraviti zgodbe. Če je v svetovni literaturi velikan med pripovedniki Gabriel Marquez s svojim magičnim realizmom, je Jurčič v slovenskem novinarstvu ustvaril magični žurnalizem.«

Intrigantno čtivo za bralca 21. stoletja

A kako ga predstaviti sodobnim bralcem? Že branje teden dni starih časopisov je duhamorno početje, kaj šele brskanje po poldrugo stoletje starih dnevnikih. Tam se nahajajo drugačne rubrike, postavitve, hierarhije dogodkov, predvsem pa je sodobni bralec oropan historičnega konteksta vsakdana, iz katerega šele razume časopisne niti.

Nežmahova knjiga torej poskuša s strukturo tem, s sledenjem posameznim žanrom in slogu pisanja ter z rekonstrukcijo tedanjega duha časa približati genialen model Jurčičevega časnikarstva, sploh njegove številne odtenke ironije. Tako predstavlja časopisno, kulturno in družbeno zgodovino desetletja med letoma 1871 in 1881. Slovenski narod je na svojih straneh svoje ime zapisoval tudi v krajših oblikah – Sl. narod, Slov. narod in Narod, kar ohranja tudi knjižno besedilo. Pred nami je Jurčičev čas v Jurčičevih besedah kot intrigantno čtivo za bralca 21. stoletja.

Bernard Nežmah med predstavitvijo knjige Neznani Jurčič. FOTO: Ivo Žajdela

Tina S. Bertoncelj, Jurčičev Slovenski narod ni bil le časopis, ampak način druženja, Josip Jurčič, Bernard Nežmah, Domovina, 8. 5. 2025Bernard Nežmah je sociolog, publicist in profesor žurnalizma

Bernard Nežmah je sociolog, publicist in profesor žurnalizma. Rodil se je leta 1961 v Ljubljani, kjer je študiral primerjalno književnost in sociologijo. Kot gostujoči raziskovalec je proučeval medkulturno komunikacijo in pragmatike na univerzi v Göteborgu na Švedskem. Doktoriral je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani s temo Sociološki aspekti intersubjektivnih konfliktnih komunikacij. Bil je urednik na Radiu Študent in glavni urednik Mladine, v kateri objavlja književne kritike in komentarje že več kot trideset let. Kot politični komentator sodeluje z nacionalno televizijo in z drugimi zasebnimi televizijskimi hišami, kot raziskovalec pa z Inštitutom Nove revije, in sicer v študijah o položaju humanistike v množičnih medijih. Na Fakulteti za uporabne družbene študije v Ljubljani predava različne žurnalistične predmete, od zgodovine časnikarstva pa do novinarskih žanrov.

Objavil je znanstvene monografije Kletvice in psovke (1997, 2011), Časopisna zgodovina novinarstva (2012) in Fragmenti o novinarskem pisanju (2019) ter sociološki prikaz prehoda Rusije iz jelcinizma v putinizem v knjigi Jelcinova Rusija (2007). Izdal je zbirko intervjujev z vrsto evropskih intelektualcev o fenomenu komunističnih režimov Zrcala komunizma (2007), serijo intervjujev na temo človekovega odnosa do narave Ekosofi (2009) ter jezikoslovno-esejistične Pogovore z Merkujem (2014).

Samo Rugelj, Bernard Nežmah, Neznani Jurčič – magični žurnalist, Bukla, 1. 1. 2025

1/6