V Narodni in univerzitetni knjižnici (Nuk) v Ljubljani so 3. decembra, na Prešernov rojstni dan in god, odprli razstavo Béseda dá besedo in igro, na kateri je predstavljeno gradivo Nuka o čitalnicah in razvoju slovenskega gledališča. Razstava bo na ogled do konca januarja.

Čitalnice od Trsta do Hotela Slon



V razstavni dvorani je rekonstrukcija čitalnice iz 19. stoletja, v katerih so brali časopise, se pogovarjali o kulturi, zgodovini, narodu …, recitirali, deklamirali in prirejali dramsko-gledališke večere (prireditve so imenovali bésede). Na čitalnicah so se gojili slovenska napredna kulturna misel, slovenski jezik in naroda zavest. Prva slovenska čitalnica je bila v Trstu, takratnem slovenskem kulturnem središču, od tam pa se je širilo predvsem po večjih mestih (Ljubljana, Maribor, Celje) in zaradi tržaškega in goriškega kulturnega in narodnega vpliva primorskem ozemlju, nekaj pa jih je bilo tudi v drugih pokrajinah današnje Slovenije. Ljubljanska Narodna čitalnica je leta 1863 štela okrog 400 članov. V njeno delovanje so bila intenzivno vpeta imena slovenske narodnopolitične srenje: Janez in Karl Bleiweis, Etbin H. Costa in Lovro Toman. V Ljubljani je Narodna čitalnica od ustanovitve pa do leta 1863 delovala v hotelu Slon.



Na panojih spoznamo zgodovino čitalnic, v vitrinah in plakatih pa že tudi gledališko ustvarjanje. Večinoma so bile igre neznane, prirejene po tujih, nemških francoskih in čeških predlogah, najdejo pa se tudi svetovno znane, kot je Gogoljev Revizor. Večinoma so bile igrane veseloigre. Nekaj plakatov in starih razglednic je razstavljenih tudi v Nukovi čitalnici.

150 let od ustanovitve prvega dramatičnega društva



V preddverju velike čitalnice je predstavljena zgodovina dramskega uprizarjanja od zametkov prek čitalnic in do razvoja slovenskega gledališča. Prvi zametki segajo v 16. stoletje, ko je Primož Trubar v Abecedariju zapisal prvi dramski prizor. Leta 1670 so študenti jezuitskega kolegija uprizorili prvo igro v »domačem« jeziku, leta 1721 pa je p. Lovrenc Marušič zapisal še zdaj dobro znan Škofjeloški pasijon. Pozneje so se igre uprizarjale v ljubljanski Mestni hiši, na mestih, kjer so zdaj Sazu, Nuk (v takratnem deželnem dvorcu), Slovenski filharmoniji (takratno Stanovsko gledališče), v Zoisovi palači, Souvanovi hiši, ljubljanski operi, Drami …

Iz Zoisovega krožka je izhajal tudi Anton Tomaž Linhart, ki je po francoskih predlogah napisal Županovo Micko in Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Vendar se je šele s pomladjo narodov, leta 1848, odprl prostor za uprizarjanje slovenskih iger. Dramatično društvo je bilo ustanovljeno leta 1867 (prav januarja bo minilo 150 let od tega mejnika). Ob ustanovitvi je društvo štelo 168 članov. Prvo predstavo so uprizorili oktobra istega leta.



Namen društva sta bila profesionalizacija oz. odmik od gledališkega diletantizma čitalništva in izgradnja temeljev za narodno gledališče. Stremeli so k uprizarjanju umetniško zahtevnejše domače in tuje dramatike. Dramatično društvo je posvečalo več pozornosti sami dramatiki kot njeni uprizoritvi, saj takrat Slovenci še nismo imeli dramskih besedil v slovenskem jeziku. Drame so bile izdane v zbirki Slovenska Talia. Društvo je svoj teater leta 1892 odprli v stavbi današnje ljubljanske opere.



Med ustanovitelji je bil Fran Levstik. Akterji so bili hkrati igralci, režiserji, pisci … npr. Josip Nolli je režiral, igral, napisal priročnik, bil tajnik društva itd. Bili so veliki navdušenci, zato so svoje vizije hitro uresničili, je povedala ena izmed avtoric razstave, Manja Gatalo. Pomembno vlogo pri razvoju profesionalizacije nosi Ignacij Borštnik, ki je v igro vpeljal realistično maniro. Pomembne akterje čitalnic in Dramatičnega društva lahko spoznate na Plečnikovem hodniku.



Ljubljani je leta 1889 sledilo idrijsko Dramatično društvo, šele v začetku 20. stoletja, nato pa je zaživelo tudi v Trstu, Mariboru, Celju in kot podružnica mariborskega Dramatičnega društva še na Ptuju.
 
Razstavo si je mogoče ogledati tudi virtualno na prenovljeni spletni strani Digitalne knjižnice Slovenije (Dlib).