Prvo berilo: Božja modrost prebiva med izvoljenim ljudstvom, Sir 24,1–4.8–12; Ps 147

Drugo berilo: Vnaprej nas je določil za posinovljenje po Jezusu, Ef 1,3–6.15–18

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 1,1–18)

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temì, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razlóžil.  

Video razlaga za otroke

Dobra novica v treh korakih

Piše: p. Primož Jakop

Uvod v evangelij po Janezu, ki ga beremo na današnjo nedeljo, je verjetno eden najbolj zanimivih novozaveznih odlomkov. Za mnoge razlagalce je to besedilo obenem napoved in povzetek celotnega evangelija. V treh korakih nam namreč prinaša vso »dobro novico«, ki jo je potrebno slišati.

Začetek besedila nas spomni na začetek Svetega pisma in zgodbo o stvarjenju, kjer Bog ustvarja z besedo. Tudi evangelist se trudi povedati to isto resnico: že v začetku obstaja Beseda, ki je »pri Bogu«. Ta jo izgovarja, kar pomeni, da ni on sam, hkrati pa je tudi Beseda sama Bog. Čeprav je Bog eden, je s tem lepo povedano, da je v njem samem tudi drugost in razlikovanje, ki je potrebno, da lahko obstaja odnos in pogovor med dvema, med Očetom in Sinom.

Drugi korak, skozi katerega nas pelje besedilo, je ta, da ta večna Beseda postane človek. Pesniško evangelist to pove tako, da uporabi izraz, ki ga ponavljamo pri vsaki molitvi angelovega češčenja: Beseda je postala meso. Tisti, ki je večen in od začetka, ne prevza-
me samo našega videza, ampak postane eden od nas, tako konkretno, da enako kot mi dobi svoje ime: Jezus. Ta Beseda, pravi evangelist, se med nami ušotori, da bi z nami živela.

Če vsaj malo resno prisluhnemo tisti globoki želji v nas, da bi bili kot Bog, potem nas mora ta del sporočila kar prestrašiti. V to hrepenenje, da bi bili kakor Bog, nas namreč največkrat sili strah pred našo lastno krhkostjo in minljivostjo. Če bi le bili kakor Bog, si mislimo, potem bi bili močni in večni, kar je edino smiselno. To, da bi Bog sam, močni in večni, ubral drugo logiko in v želji po bližini z nami postal eden od nas, ravno tako šibek in nemočen, se zdi skrajni nesmisel. Le kakšno varnost in zanesljivost bi takšen Bog lahko dal nam, ki nenehno iščemo trdno skalo, na kateri bi utemeljili svoje življenje? Mi bi se na neki način radi rešili mesa, ker doživljamo, da bomo tako postali kakor Bog, Beseda pa nasprotno, a iz istega razloga, postane meso.

To nas pripelje k tretjemu koraku besedila: zakaj je Beseda, ki je življenje in luč, postala meso? V naši človeški izkušnji je beseda nekaj, kar nosi sporočilo od tistega, ki jo izreka, tistemu, ki jo posluša. Podobno je z večno Besedo: Bog Oče jo izreka nam, ljudem. On, edinorojeni Bog, ki je postal meso, nam razlaga, da je Bog Oče, da bi mi po njem postali sinovi. Če jo poslušamo in sprejmemo, nam Beseda da moč, da postanemo kakor Ona, otroci Boga – to, kar smo si vedno želeli! Da nas krhkost njenega in našega mesa ne bi pohujšala in da bi jo vedno radi poslušali!