Prvo berilo: Odrešenik bo rojen v Betlehemu, Mih 5,1–4a;
Ps 80;
drugo berilo: Kristus prihaja, da izpolni Očetovo voljo, Heb 10,5–10

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 1,39–45)

Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganílo v njenem telesu. Elizabeta je polna Svetega Duha na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od veselja zganílo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

Video razlaga za otroke

Presenetljiv prihod

Piše: p. Primož Jakop

Ob ponedeljkih dopoldan se v naši župniji srečujejo mamice na porodniški – tako nosečnice kot tiste, ki so že rodile. Vedno se trudim najti kak razlog, da se med njihovim srečanjem sprehodim po hodniku, potrkam in jih na kratko pozdravim. Kobacanje malčkov po preprogi, počivanje otrok v naročju mamic, zadovoljstvo mamic v družbi sebi podobnih, pa tudi neko tiho tovarištvo med njimi, ki bo meni, moškemu v celibatu, ostalo za vedno skrivnostno in nedoumljivo – vse to in še več me v tistih nekaj trenutkih napolni z nekakšnim upanjem, da se vsaj nekaj v tem čudnem svetu vseeno odvija prav in da je vredno vztrajati, in mi polepša ves dan.

V Mariji, ki nosi v sebi učlovečeno Božjo besedo, Bog končno sam obišče svoje ljudstvo.

Tudi evangelist Luka v današnjem odlomku opisuje srečanje nosečnic in veselje, ki se vzbudi ob tem, vendar njuno srečanje uporabi za simboličen prikaz nekega drugega, še veliko bolj pomembnega srečanja. Elizabeta, noseča z Janezom Krstnikom, predstavlja staro zavezo: tisočletno čakanje, ki sicer temelji na Božji obljubi, a se zdi zaradi oddaljenosti njene izpolnitve skoraj jalovo in nerodovitno. Marija, noseča z Jezusom, predstavlja novo zavezo, izpolnitev te obljube. V Mariji, ki nosi v sebi učlovečeno Božjo besedo, Bog končno sam obišče svoje ljudstvo.

Jezuit p. Primož Jakop v novem bogoslužnem letu premišljuje o nedeljskih evangeljskih odlomkih. FOTO: Tatjana Splichal

Temelj za naše veselje

Podobno kot občestvo, kateremu evangelist Luka pripoveduje to zgodbo, tudi večina od nas nima judovskih korenin, zato je toliko bolj pomembno prepoznati Elizabetino veselje, ki predstavlja veselje stare zaveze ob spoznanju, da je obljuba zdaj izpolnjena. »Če se ne zatečemo k stari zavezi, nam nihče ne pove tistega, kar nam je Bog daroval v Jezusu« (S. Fausti). Elizabetino veselje je zato temelj tudi za naše veselje, ker nam pokaže dragocenost Gospodovega obiska. Elizabeta se čudi, kako da je ravno ona deležna milosti tega obiska. Nima se za vredno, vendar je ta ugotovitev ne potre, temveč jo, nasprotno, naredi srečno ob spoznanju, da jo ima Bog za vredno. S tem tudi nam nakazuje primerno držo v pričakovanju božiča: če si nekaj zaslužimo, potem to ni dar, zato ljubezen ne more biti zaslužena in mi je ne moremo biti vredni.

Prosímo za dar Svetega Duha, da bi vsak večer zmogli v sebi čutiti veselje božične noči, v kateri se je Bog za vedno predstavil kot Emanuel, Bog z nami!

To, da Bog vseeno prihaja k nam, je torej presenečenje, in zares škoda bi bilo, če bi ta prihod spregledali, ker ga ne pričakujemo. Prosímo za dar Svetega Duha, ki je Elizabeti v noseči sorodnici pomagal prepoznati prihod Boga, da bi držo adventnega pričakovanja Božjega vstopanja znali prenesti v vsakdanje življenje in da bi vsak večer zmogli v sebi čutiti veselje božične noči, v kateri se je Bog za vedno predstavil kot Emanuel, Bog z nami!