Bil je srce in duša župnije sv. Ane v Framu, človek in duhovnik z veliko začetnico. FOTO: arhiv župnije



V četrtek, 5. novembra, je v župnišču v Framu odšel v večnost dolgoletni framski župnik Franc Dermol.

Rojen je bil 24. septembra 1944 v Lokovici, v župniji Šoštanj. Družina je bila živo povezana z življenjem domače, šoštanjske župnije. Njegov oče je bil dolga leta cerkveni ključar. Po končani osnovni šoli se je Franc izučil za zidarja, a želja, da postane duhovnik, ga je iz domačega kraja vodila v Slomškovo dijaško semenišče v Maribor, kjer je uspešno končal 1. in 2. letnik na mariborski Srednji ekonomski šoli. Zadnja dva letnika srednje šole je nato obiskoval kot gimnazijec v Đakovu, kjer je tudi maturiral. Teologijo je študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani in v Mariboru. Na praznik sv. apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1974, je bil v mariborski stolnici posvečen v duhovnika.

Prvo leto po posvečenju je kot semeniški duhovnik opravljal tudi službo duhovnega pomočnika pri Mali Nedelji (1974–1975). Nato je šest let opravljal kaplansko službo v Brežicah (1975–1981). V začetku avgusta 1981 je prevzel v upravo župnijo sv. Ane v Framu, kjer je bil 4. aprila 1984 umeščen za župnika te župnije in to službo vestno in požrtvovalno opravljal vse do svoje smrti.

Njegov pogreb je bil v soboto, 7. novembra, v Framu. Zaradi izrednih razmer ob epidemiji je bil pogreb v ožjem krogu. Ob nadškofu Alojziju Cviklu, ki ga je pokojni še dan pred smrtjo z veseljem in veliko pozornostjo sprejel na obisk, sta somaševala le dekan Alojz Petrič ter šentjanški župnik Rudi Koželnik, rojak in prijatelj pokojnega. Kljub izrednim razmeram pa so pogrebno sv. mašo in pogreb številni lahko spremljali prek video prenosa in tako izrazili svojo povezanost ter svoje spoštovanje in hvaležnost pokojnemu.
_ _ _ _ _

Božja volja je pokojnega Franca Dermola 1. avgusta 1981 iz Brežic pripeljala k nam, v župnijo sv. Ane v Framu, kjer je od takratnega župnika Štefana Kuharja prevzel župnijo in v njej delovali 39 let.

Trden v veri in dober do vseh ljudi

Ko je pred 46 leti vstopil v Gospodov vinograd, ni vedel, kako velik je in kako težavno bo včasih delo v njem. Ko je zapuščal svoj prvi dom, ni vedel, kam ga bo Gospod postavil za vinogradnika. Vedel pa je, da je dom vedno tam, kjer te sprejmejo. Vedno smo bili veseli, da se je odzval Gospodovemu klicu in našel svoj drugi dom prav tukaj, pri nas v Framu, ter da nam je s svojim zgledom, deli in besedami oznanjal Božjo besedo.

Bil je trden v veri in dober do vseh ljudi. Bil je srce in duša naše župnije, človek ter duhovnik z veliko začetnico. Bil je kakor sonce, izžareval je ljubezen in dobro voljo in tako osrečeval ljudi, ki smo imeli to srečo, da smo ga poznali. Njegov zgled in njegova življenjska daritev sta nas vzpodbujala k velikodušni in resnični ljubezni. Spominjali se ga bomo kot dobrovoljnega, prisrčnega in vedno nasmejanega človeka.

Sadovi so vidni povsod

Za našim pokojnim gospodom župnikom ostajajo sadovi njegovega delovanja, ki so vidni povsod – tako na verskem področju kot na mnogih objektih, pripadajočih naši župniji. Velikokrat je bil tudi požrtvovalni delavec, saj je bil mnogokrat pri raznih delih prisoten tudi kot zidar ali strežnik. Vsi smo ga poznali tudi kot velikega ljubitelja rož, ki so krasile župnišče in okolico cerkve.

V naši župniji pa je podelil tudi veliko zakramentov, bil številnim generacijam veroučitelj in navsezadnje je tudi na zadnji poti v večnost blagoslavljal naše odhajajoče vernike.

Občudovanja vreden borec za življenje

Bil je neverjeten in občudovanja vreden borec za življenje, ki ga je imel tako rad. To nam je še posebej s svojim zgledom pokazal v zadnjih letih, ko se je boril s težko boleznijo. Z veseljem se spominjamo trenutkov, ko je lani prišel iz bolnišnice. Kako je žarelo njegovo srce, ko je bil spet doma – v svoji in naši župniji sv. Ane. In ta sreča je sijala iz njegovega srca tudi zadnjo sredo v oktobru, ko se je iz bolnišnične oskrbe na Pohorju vrnil v svoj župnijski dom in v dobri, domači oskrbi preživel svoje zadnje dni pred Očetovim klicem.

In ko smo se na prvo soboto v mesecu novembru od vsem nam dragega gospoda župnika le telesno poslavljali, smo vedeli, da je odšel tja, kjer solze ne bolijo, kjer sanje oživijo … in da zre, česar oko ni videlo in uho ni slišalo …


Dragi gospod župnik, za vedno boste ostali v naših srcih, z veseljem se bomo ozirali v spomine, ki smo jih pisali skupaj. FOTO: FB Župnija sv. Ane Fram


Lepi spomini in hvaležnost

V naši bolečini pa so se rojevali lepi spomini … in hvaležnost za njegov(o):

– duhovno ljubezen, ki smo jo tako živo čutili;

– vero in vse molitve, v katerih je, kot je vedno rad dejal, molil tudi za vse nas vernike; – kolikokrat smo ga lahko našli v prvi klopi župnijske cerkve, držeč rožni venec, ki je vsakodnevno drsel skozi njegove prste, ustnice in srce;

– veliko srce in zgled velikodušnosti;

– dar zglednega in predanega duhovnika, za vse trenutke, ure, dneve, leta, ki nam jih je daroval v času bivanja v naši fari.

Povezani v eno veliko srce in družino

In ne nazadnje hvaležnost, ker je nas, njegove farane, s svojim trpljenjem in boleznijo pred dobrim letom, ko je bil v bolnišnici, povezal v eno veliko srce in eno veliko družino, ki se je vsak dan ob večerih vztrajno srečevala v župnijski kapeli in molila zanj. Ob molitvi pa je iz naših ust velikokrat zadonela njemu tako ljuba pesem: Jezus se ob morju ustavi.

Dragi gospod župnik, za vedno boste ostali v naših srcih, z veseljem se bomo ozirali v spomine, ki smo jih pisali skupaj.

Naj Vas dobri Bog sprejme v svoje veselje, v svoje nebeško kraljestvo in naj se Vaš veliki petek spremeni v velikonočno veselje! Radi Vas imamo!

Vaši farani