Drugega julija je minilo osemdeset let od smrti škofa Antona B. Jegliča. V njegov spomin so nocoj, v sredo, 25. oktobra, v Zavodu sv. Stanislava, ki ga je škof Jeglič vizionarsko ustanovil in zgradil v začetku prejšnjega stoletja, pripravili prireditev. Mašo v Zavodski cerkvi je ob somaševanju up. nadškofa Alojza Urana, stiškega opata Antona Nadraha, »zavodskih« in drugih duhovnikov daroval nadškof Stanislav Zore. Po maši pa so v dvorani Matija Tomca dijaki Jegličevega dijaškega doma in Škofijske klasične gimnazije ter učenci OŠ Alojzija Šuštarja in Glasbene šole pripravili akademijo z naslovom "Daje sad ob svojem času".

Direktor Globokar: »Kako bi bilo, če bi se škof Jeglič danes sprehodil po Zavodu?«

»Večkrat razmišljam, kako bi bilo, če bi prišel škof Jeglič na obisk v zavod, če bi se sprehodil po hodnikih velikanske stavbe, ki jo je dal postaviti ob začetku prejšnjega stoletja ... če bi obiskal gimnazijske razrede, glasbeno šolo, študentski dom, če bi obiskal nove prostore osnovne šole in vrtca … Kako bi se počutil?« je v uvodu v mašo dejal direktor Roman Globokar. "Bi škof Jeglič rekel: 'Gospod to so sadovi drevesa, ki sem ga posadil'? Bi bil današnjega utripa vesel ali pa bi morda sedel v klop, kot je znal v času svojega škofovanja, in si pisal opazke o profesorjih, kako so poučevali, in se potem z vsakim pogovoril …? Upam, da bi bil vesel in ponosen, čeprav bi bil verjetno nad marsičem presenečen, Že nad tem, da je 60 procentov deklet v gimnaziji, v njegovem času so bili sami fantje, morda še nad čim. Prepričan pa sem, da nad večino stvari bi bil presenečen pozitivno. Zato smo hvaležni, da je zasadil drevo, ki daje številne sadove. Zato smo tu, da se skupaj veselimo.«

Nadškof Zore: »Prepričan sem, da škof Jeglič hodi po zavodskih prostorih. Kajti večnost ni nekaj ločenega od tega našega časa.«

Da se spominjamo 80. obletnice smrti škofa Jegliča in da je prav toliko let tudi živel na zemlji, je v nagovoru dejal nadškof Zore. »70 let je doba našega življenja, 80, če smo krepki, piše psalmist. Po svetopisemsko je bil torej krepak. Pa to ne velja toliko za njegovo telesno moč, škof Jeglič je bil krepak v duhu, krepak v delih, krepak do Cerkve in naroda, krepak v neomajni zvestobi slovenskemu jeziku in slovenskemu človeku in krepak tudi v svoji slovenski vztrajnosti, lahko bi rekli tudi v gorenjski Jegličevi trmi.«

Nadškof je izpostavil še druge kreposti svojega predhodnika: »Ko je zaslutil, da se krmilo, smer družbe obrača v napačno smer, ko je ob študentih spoznaval, da jim je evangelij nekaj tujega, nekaj kar zavračajo, je sklenil, da bo naredil veličastne škofove zavode.« To je po besedah nadškofa Zoreta naredil v duhu škofovskega služenja in v velikem zaupanju v Boga in božjo pomoč. Na vprašanje direktorja Globokarja iz začetka maše pa je nadškof odgovoril, da je prepričan, da škof Jeglič hodi po zavodskih prostorih: »Kajti večnost ni nekaj ločenega od tega našega časa. Večnost objema ta naš čas. Kakor je škof Jeglič ob smrti vstopil v večnost, vstopil v polnost občestva z Bogom, je navzoč tudi v našem času. Ampak mi smo preslabotni, naša čutila prešibka in naša pamet prekratka, da bi mogli to razumeti in dojeti. Lahko ga pa prosimo, da bi bili vsak na svojem mestu zvesti tistemu, zaradi česar je ustanovil, zgradil poskrbel s profesorji in z učbeniki škofove zavode na začetku prejšnjega stoletja. In če bomo znali prisluhniti njegovi besedi, govorici, ki jo šepeta skozi to ustanovo, bomo znali spoznati, na kakšen način moramo mi danes zaznavati, od kod prihaja nevarnosti, predvsem pa, kako ostajamo zvesti sebi, zvesti Cerkvi, zvesti slovenstvu in zvesti dragemu Bogu.«

Od kod je zajemal mož, kakršen je bil škof Jeglič, moč za svoje škofovsko delovanje, pastirovanje, se je vprašal nadškof Zore in prvi odgovor je bil: »Iz tabernaklja!« V Jegličevem Dnevniku po besedah nadškofa lahko večkrat preberemo, kako je pred Jezusom v tabernaklju našel odgovor, našel pogum in našel tolažb in mir. »Pretresljiva je njegova beseda, da je Dnevnik pisal, ker ni imel sogovornika, s katerim bi mogel deliti skrbi in preizkušnje svoje službe. Imel pa je srce, v katerega je mogel položiti samega sebe, vse kar je doživljal in vse ljudi, za katere je živel,« je dejal nadškof in povabil zbrane dijake škofijske klasične gimnazije, študente iz Jegličevega dijaškega doma, profesorje in druge zaposlene, da »posnemajo« škofa Jegliča in Gospoda v tabernaklju prosijo za »potrebni pogum, da ne bomo boječi, strahopetni, da resnice ne bomo zakrili in da bomo talente dali v službo bližnjemu, Cerkvi, narodu.«

Ob koncu je nadškof naštel še tri stvari, kjer je škof Jeglič črpal moč in navdih za svoje vizionarsko delo: dolge ure je bil v spovednici, veliko je študiral in bral in trdno je zaupal v božjo Mater Marijo. »marija je bila zanj Mati Cerkve, čeprav tega vzklika pri litanijah v njegovem času še niso poznali. »Zanj je bila Marija Mati Cerkve, Cerkve, ki mu je bila zaupana kot ljubljanskemu pastirju, Cerkve, ki ji je razdajal znanje in moči, Cerkve, katero je ljubil in zanjo trpel, Cerkve, za katero se je boril kakor lev, in za katero je molil kakor svetnik.«

Po maši so v dvorani Matija Tomca dijaki Jegličevega dijaškega doma in Škofijske klasične gimnazije ter učenci OŠ Alojzija Šuštarja in Glasbene šole pripravili akademijo z naslovom "Daje sad ob svojem času", glasbene in plesne nastope so prepletli z življenjem in delom škofa Jegliča, z branjem njegovih zapisov, na filmski trak pa so posneli utrinke, kako Jegličeva vizija danes odmeva v vseh generacijah Zavoda sv. Stanislava. Zbrane je nagovorila Helena Matičič Hostnik, nekdanja gimnazijka.

Mladinski zbor OŠ Alojzija Šuštarja z dirigentko Nadjo Janežič

Program sta povezovala Lucija Tomc in Max Davidovič

Mavrični svet je odplesala Plesna skupina OŠ Alojzija Šuštarja