»Bila je čudovita izkušnja«

»Bila je čudovita izkušnja,« je papež Leon XIV. dejal novinarjem na koncu svojega potovanja po Turčiji od 27. do 30. novembra, ki ga je še zlasti zaznamovala »zelo preprosta, a zelo globoka slovesnost na kraju ene od nekdanjih nicejskih bazilik«. Po obisku mavzoleja Ataturka v Ankari je ob srečanju s predsednikom Erdoganom pokazal na pomembno mesto Turčije v svetu ter s podobo mostu v ožini Dardanele, ki ne povezuje le Azije z Evropo, pač pa tudi Turčijo samo, opozoril na potrebo po spoštovanju njene notranje raznolikosti. Zavzel se je za priznavanje različnosti tudi na področju vere in spomnil, da so kristjani del turške identitete. Brez vdanosti v usodo 28. novembra se je v Carigradu srečal s škofi, duhovniki, diakoni in posvečenimi v katedrali Svetega Duha, na čelu s predsednikom Turške škofovske konference Martinom Kmetcem. Ob bogastvu dolge zgodovine, iz katere so izšle krščanske skupnosti, bi bilo po papeževih besedah narobe, če bi z vdanostjo v usodo gledali na maloštevilnost Katoliške Cerkve danes (katoličanov je zgolj 0,04 odstotka prebivalstva). Spomnil je, da je Bog kot način prihajanja med nas sprejel pot majhnosti in dejal, da moč Cerkve ni »v njenih virih ali strukturah, pa tudi sadovi njenih misijonov niso odvisni od gospodarske moči ali družbenega vpliva«, pač pa v »svetlobi Jagnjeta«. V svet je Cerkev poslana v moči Svetega Duha, je poudaril. Papež je kot opogumljajoče znamenje označil, da mnogi mladi potrkajo na vrata Katoliške Cerkve. Navzoče je spodbudil, naj jim prisluhnejo in jih spremljajo, Cerkev pa naj se spoprime tudi z izzivom sprejemanja in služenja migrantom in beguncem. O krščanski ljubezni in tem, da smo poklicani biti z drugimi v občestvu, še preden smo za druge, je govoril tudi ob srečanju z malimi Jezusovimi sestrami ubogih. Po besedah Leona XIV. nas 1700. obletnica nicejskega koncila postavlja pred tri glavne izzive: doumevanje bistva vere in tega, kaj pomeni biti kristjan, odkrivanje obličja Boga Očeta v Kristusu in izražanje bistva vere v jezikih in kategorijah kulture, v kateri živimo. Potrebna je odprtost za razvoj nauka, ki ni nekaj abstraktnega, statičnega, pač pa odraža skrivnost Kristusa in je živa resničnost, ki se organsko razvija. Niceja: Kdo je Kristus za nas? Popoldne se je Leon XIV. skupaj s carigrajskim patriarhom Bartolomejem in drugimi predstavniki krščanskih cerkva podal na nicejsko obrežje, v Iznik, na mesto, kjer so pred 1700 leti povzeli vero v 27 vrstic veroizpovedi. Obletnica je po papeževih besedah dragocena priložnost, da se vprašamo, kdo je Jezus Kristus za nas. Opozoril je na nevarnost herezije arijanstva, ki je zanikala božansko naravo Kristusa. »Novo arijanstvo« je navzoče v sodobni kulturi in včasih tudi med verniki, je dejal papež že dan poprej; kaže se, ko Jezusa občudujemo zgolj na človeški ravni, ne pa kot živega in resničnega Boga med nami. »A če Bog ni postal človek, kako so umrljivi ljudje lahko deležni nesmrtnosti?« se je vprašal. »To je bilo v igri v Niceji in to je v igri danes: vera Boga, ki je v Jezusu Kristusu postal kakor mi, da bi nas napravil deležne Božje narave.« Brez molitve v mošeji Dan zatem je papež opravil kratek, 15-minutni obisk v carigrajski »modri mošeji«. Kot veleva pravilo, je sezul čevlje ter v družbi verskih voditeljev in predstavnikov države stopil vanjo v belih nogavicah. Muezin mu je pojasnil zgodovino in arhitekturo mošeje. Papež v mošeji ni molil, jo je pa, kot so sporočili iz vatikanskega tiskovnega urada, obiskal v duhu zbranosti in globokega spoštovanja. Njegova pot po Turčiji je minila mirno, v javnosti je bilo zaslediti zmerne pozitivne odzive, našli pa so se tudi nekateri nacionalistični komentarji, na primer novinarja Yilmaza Dikbasa, ki je papežev obisk označil za neposredno grožnjo nacionalni suverenosti. Za skupno praznovanje velike noči Popoldne se je znova srečal s patriarhom Bartolomejem v patriarhalni cerkvi sv. Jurija in z njim na predvečer praznika sv. Andreja, zavetnika ekumenskega patriarhata, podpisal skupno izjavo. V njej sta zapisala, da odločno nadaljujeta po poti dialoga v smeri obnovitve popolnega občestva med sestrskima cerkvama. Ob priznavanju ovir, ki nas ločujejo, je po njunih besedah treba priznati tudi to, kar nas povezuje, in sicer vera, izražena v nicejski veroizpovedi. Poudarila sta, da si oba želita nadaljevati z iskanjem skupne rešitve, da bi veliko noč v obeh cerkvah praznovali na isti dan, ter goreče prosila za Božji dar miru za svet. Katoličani so zlasti močno doživeli mašo, ki jo je papež daroval ob koncu sobotnega popoldneva v carigrajski t. i. Volkswagen Areni. V pisani množici Turkov in priseljencev, zlasti iz Afrike in Azije, je armenska katoličanka za Aleteio izrazila ponos nad tem, da je lahko pokazala, »da smo kristjani tukaj«, nekateri pa so polglasno govorili tudi o težavah, s katerimi se srečujejo v družbi. Armenski katoliški duhovnik Mikael, ganjen nad papeževim obiskom, je njegov prihod doživel kot spodbudo mali krščanski skupnosti. Leon XIV. je vsem položil na srce, naj iščejo edinost v svojem občestvu, v ekumenskih odnosih s člani drugih krščanskih cerkva ter v srečevanju z brati in sestrami drugih verstev.

Dostop do članka (47174)

»Bila je čudovita izkušnja«

»Bila je čudovita izkušnja«

Brez vdanosti v usodo

POLJANE NAD ŠKOFJO LOKO – Blagoslov za zakonske jubilante

odmevi 49/25

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.