Boštjan Olip kot sokol
Šimac spremlja Olipa in se tudi sprašuje o možnih legendarnih vrinkih v njegov življenjepis (npr. drugo mesto na vojaškem tekmovanju v Budimpešti, mučenje vojakov po uporu v Mu­rauu). Prikazana sta Olipova osebna pot in doživljanje, vpeta v galicijsko krvoprelitje: žrtve, lakota, žeja. Prav tako hudi boji, dokler niso Olipa ujeli Rusi. Tudi to dogajanje je Šimac lepo dokumentiral in živo opisal. Olip se je znašel tudi v Sibiriji, znal se je potegniti zase, pa tudi obsoditi vojna grozodejstva.

Dramatična pot in kon­ec Boštjana Olipa

Šimac po fragmentih sledi Olipu v rudnik blizu Moskve. Olip je politično prešel k socialdemokratom. Tudi Olipov pobeg v začetku leta 1918 k nemškim enotam je dramatična epizoda. Konec marca 1918 je Olip nazaj pri svo­ji enoti, poslali so ga na dopust in v začetku maja se je vrnil v enoto in orga­niziral upor. Šimac je tudi predstavitev upora oprl na izvirne dokumente.

Šimac je naslika fresko velikih dogodkov z dramatično potjo in kon­cem Boštjana Olipa, dokumentirano in v lepem narativnem loku.

Dodan je kritični aparat k Olipovemu dnevniku, ki ga je prav tako uredil Šimac in mu s tem bistveno poveča razumljivost in berljivost.

Zgodbo o Boštjanu Olipu zaključuje Tone Marolt s kratkim epilogom. Pripoved o družini Olip je dopolnjena s prilogo, družinskim deblom Olipovih do Olipove generacije, ki ga je izdelala etnologinja Nadja Gartner Lenac.
Več o Boštjanu Olipu v priponki.

Šentrupert med prvo svetovno vojno

Župnijo Šentrupert je leta 1913 obiskal ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič in tamkajšnji mladini podelil zakrament sv. birme. Škof se je takrat seznanil tudi z razmerami v župniji in duhovnim napredkom, ki se je kazal predvsem v cvetočem delovanju nekaterih bratovščin in različnih družb za dekleta in žene. Vse takrat zastavljene nadaljnje načrte pa je prekinila vojna.

Možje in fantje so odhajali na fronto, domači pa so v težkih časih na svoj način želeli preživeti te težke preizkušnje. Vključevali so se v različne humanitarne projekte, zbirali sredstva za pomoči potrebne itd.

Bližino vojnega gorja so spoznavali preko vojnih ujetnikov ali beguncev, ki so se znašli v šentrupertski župniji. Vojno so spoznavali tudi prek sporočil in obvestil o ranjenih in umrlih vojakih, o katerih je danes malo znanega.

Knjige kot spomenik

V knjigi Pod cesarskim orlom (izdal jo je Reitenburg d. o. o. v Ljubljani, ustanova Jožeta Anderliča) je dr. Miha Šimac vsaj nekoliko osvetliti spomin na tiste težke čase. Naredil je tudi prvi poskus še nepopolnega seznama umrlih in izginulih domačinov, ki so se bojevali na različnih frontah in v različnih vojskah.

V zapisu lahko sledimo usodam izbranih oseb na bojišču pa tudi dogajanju v zaledju, ko so številne družine zaradi vojaškega vpoklica ostale brez sredstev za preživljanje. Država je skušala z državnimi podporami, ki so postale pomemben vir dohodkov številnim družinam, lajšati nastale socialne stiske.

Kot zanimivost je morda potrebno navesti tudi šentrupertskega domačina, ki se je leta 1918 kot ameriški vojak bojeval na zahodnem, francoskem bojišču in tam, tik ob koncu vojne, tudi umrl.

Namen knjige je bil z njo postaviti skromen spomenik, ki bo vsaj nekoliko obrisal prah s spomina na te slovenske može in fante iz šentrupertske fare, ki so se v grozotah prve svetovne vojne znašli na bojnih poljanah in mnogi tam tudi izgubili svoje življenje.

Lojze Ude in boji za severno mejo

V zborniku Stražarji Karavank. Lojze Ude in boji za severno mejo so objavljeni prispevki o bojih za severno mejo, posebej pa o vlogi, ki jo je v tistem času odigral pravnik, publicist in zgodovinar Lojze Ude (1896­–1982).

Prispevki so sad simpozija leta 2011, posvečenega Lojzetu Udetu. Predstavljena so prva leta Udetovega življenja, šolanje v Tržiču in v Ljubljani, ki sta ga zaznamovala prva svetovna vojna in odhod na fronto.

Podrobneje je prikazan upor 2. gorskega strelskega polka v Codroipu v Furlaniji leta 1918, kjer je bil udeležen tudi Lojze Ude. Polk se je uprl zaradi slabih razmer in zahtev po ponovnem odhodu na fronto. Po zadušitvi upora, ki je zahtevala tudi žrtve, je bil odhod na fronto prestavljen, ko pa je 28. oktobra polk le odkorakal na fronto, je na poti srečal češko enoto, ki se je s fronte samovoljno odpravila domov, odrekel pokorščino in se odpravil proti Gorici.

Prvič objavljeni spomini dveh častnikov

Posebej je izpostavljena Udetova vloga kot borca za severno mejo. S svojo »ljubeljsko skupino« je že 14. novembra 1918 zasedel Ljubelj in potem odigral pomembno vlogo v vseh treh ofenzivah slovenskih in srbskih enot v letu 1919 vse do vzpostavitve premirja.

Zbornik nam podrobneje predstavi tudi delovanje ofenzive vojske Kraljevine SHS v maju in juniju 1919. Ofenziva je bila uspešna, saj so slovenske in srbske enote po umiku avstrijskih sil na zgornjo Koroško 6. junija zasedle Celovec in Gosposvetsko polje. S podpisom premirja je nato bila določena razmejitvena cona, Pariška mirovna konferenca pa je končno določila, da bo pripadnost Koroške določil plebiscit.

Pomemben doprinos o bojih za severno mejo na območju Karavank so tudi nekateri prvič objavljeni spomini dveh častnikov; poročnika Franca Heinriharja (1897–1988), ki je podrobneje opisal dogodke v novembrskih dneh leta 1918.

Udetovo delovanje v Klubu koroških Slovencev

Če so bili ti spominski zapisi že znani in jih je pri svojem pisanju uporabil tudi že Ude, so bili zapisi topniškega stotnika Hermana Kunstla skriti očem javnosti. Stotnik Kunstl sicer ni bil v prvih vrstah že v novembru 1918, je pa zato opisal razmere in delovanje topništva, saj je sam poveljeval mariborski bateriji v času od februarja do maja 1919.

Zadnji prispevek predstavlja delovanje Lojzeta Udeta v narodnoobrambnih organizacijah. Njegovo delo je bilo ves čas povezano s cilji in prizadevanji Kluba koroških Slovencev, ki je bilo srčno zainteresirano za t. i. koroško vprašanje. Zbornik podaja nova spoznanja o bojih za severno mejo ter zaokroža življenje in delo zavednega Slovenca Lojzeta Udeta.

Avtorji prispevkov so dr. Miha Šimac, dr. Blaž Torkar, Matjaž Ravbar in dr. Danijel Grafenauer.

Olip, sokol Boštjan Olip Radovljica.pdf