»Kaj je to smrt, ati?« me je z nemogočim vprašanjem presenetil osnovnošolček, ko sva se nekoč pogovarjala o pokojni babici. »Kako umremo?« je nadaljeval s še težjo nalogo za domačega kateheta. »Hmmm … Sleci tole jopo,« sem mu dejal in se kot za rešilno slamico prijel prve misli, ki mi je takrat padla na pamet. Ko jo je z nekaj napora slekel, sem mu dejal: »Tako umremo.«

Ne vem, ali je primerjava najbolj posrečena, vendar razlaga, da je naše telo kakor »biološka obleka«, ki jo ob smrti slečemo, mi pa (kot nesmrtna duhovna duša) živimo naprej, je bila otroku razumljiva. In ni povsem brez svetopisemske podlage. Pavel govori o telesu kot o zunanjem šotoru, ki razpada, o zemeljski hiši, ki jo bomo nekoč zapustili, o umrljivem mesu, ki ga bomo slekli, se izselili in podobno.

So ljudje, ki so to izkušnjo deloma že doživeli. Številni posamezniki iz različnih držav, ki so izkusili klinično smrt ali obsmrtno izkušnjo (npr. kolumbijska zobozdravnica), poročajo podobno: da so se »dvignili iznad sv...