Zapri
Iskanje

Bistriški vintgar in Trije kralji

Andrej Praznik
Za vas piše:
Andrej Praznik
Objava: 04. 07. 2011 / 08:44
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 09.04.2021 / 13:15
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Bistriški vintgar in Trije kralji

Tam, kjer so se potoki globoko zarezali v gorsko pokrajino, so nastale ozke soteske, ki jih imenujemo vintgarji. Zelo znan je Blejski vintgar, Ljubljančani že dolgo radi hodijo na piknike v Iški vintgar, pri Slovenski Bistrici pa se lahko sprehodimo po Bistriškem vintgarju, po katerem pelje planinska pot k Trem kraljem. Ker to pot obdajajo strma pobočja in drevje, se na njej ne moremo naužiti sonca in lepega razgleda. Zato pa nas toliko bolj navduši divja narava s številnimi zanimivostmi, med katerimi so rimski kamnolom, slap Šum, Maroltova jelka, ostanki starih mlinov in žag ...





Z majhnega parkirišča na koncu asfaltne ceste v Zgornji Bistrici krenemo mimo informativne table v gozd. Široka pot se takoj vzpne nad potok, ki se preliva med skalami, a se kmalu znova spusti do njega in po ozki brvi zavije na drugo stran struge. Bistriški vintgar tudi ob delavnikih ne sameva. Že v prvih minutah srečamo nekaj sprehajalcev, še več pa jih bomo popoldne, ko se bomo vračali do izhodišča.

Po pol ure hoje lahko zavijemo čez potok pod visoko skalnato steno, iz katere nas kot dve očesi gledata temačni votlini. Na tem kraju so Rimljani kopali marmor ter ga vozili do današnjega Ptuja in Celja. Čeprav so udarci njihovega orodja že davno zamrli, kraj še vedno močno diši po zgodovini. Četrt ure pozneje prispemo do razpotja nad slapom Bistriški šum. Steza se prek strmega pobočja hitro spusti do razpenjene vode, ki drsi prek skal in izginja v globini.

Na razpotju za slapom nas planinski kažipot usmeri v desno. Pot se potegne čez potok, ki nas bo poslej ves čas spremljal na levi. Ozka steza, h kateri se občasno stegujejo skale in korenine, se tesno privija k strmemu pobočju. Hoja je zaradi kratkih vzponov in spustov kar naporna, križ v spomin na ponesrečenega planinca pa nas opozarja, da moramo misliti tudi na previdnost. Pozneje gremo mimo dveh manjših slapov, prečkamo širšo gozdno pot in se spustimo do nekdanjega mlina. V vintgarju je bilo nekoč menda kar osemnajst mlinov in žag, od katerih so do danes večinoma ostale le ruševine.




Pobočja nad potokom se nekoliko znižajo in razmaknejo. Pokrajina postane manj divja, šum vode izgubi ostrino, pot se položi in znova razširi. Ob nasprotnem bregu se razgrne travnik, mi pa kmalu prispemo do Maroltove jelke, ki je veljala za največjo v tem delu Evrope. Visoka je bila skoraj 44 metrov, v obsegu je merila šest metrov. Lani se je zaradi starosti in požara podrla, vendar trohneče deblo še vedno priča o njeni nekdanji veličini. Če obenj prislonimo pohodniške palice, mu segajo komaj malce prek polovice.

Po skoraj poltretji uri hoje prispemo na zgornji konec vintgarja. Pot se ob robu travnika potegne do makadamske ceste in loči od Bistrice. Na križišču zavijemo desno proti samotni domačiji, vendar že precej pred njo znova prestopimo gozdno pot. Ta gre mimo nagnjenega travnika in potočka, ki je ujet v lesen žleb, prečka križišče asfaltnih cest in se znova skrije med drevje. Pokrajina je zdaj veliko manj slikovita in razgibana kot v vintgarju, a tudi manj glasna, zato si lahko v njej – če smo sami – dobro odpočijemo ušesa.

Kmalu za tem, ko se nam z leve pridruži pot iz vasi Veliko Tinje, prispemo do penziona Jakec in mogočne cerkve sv. treh kraljev. Ob njej je te dni zaradi gradbenih del na bližnjih objektih precej živahno, zato lahko mir poiščemo v njeni notranjosti. Sicer pa se bomo miru znova naužili med vračanjem skozi Bistriški vintgar, ki je v popoldanski svetlobi še bolj čaroben kot sredi dopoldneva. n

Izhodišče: Zgornja Bistrica.

Dostop: Če prihajamo iz osrednje Slovenije, zapustimo štajersko avtocesto na izvozu Slovenska Bistrica jug, od koder nadaljujemo vožnjo v središče naselja. Na semaforiziranem križišču pri cerkvi žalostne Matere božje za­vijemo v levo, na krožišču pri tovarni Impol pa desno. Kažipoti nas kmalu pripeljejo na začetek Bistriškega vintgarja. Avto lahko pustimo na parkirišču pri vodarni na koncu asfaltne ceste.

Višina cilja: 1181 m.

Višinska razlika: 800 m.

Dolžina vzpona: 3.30 ure.

Kratek opis poti: Dobri dve uri hodimo po Bistriškem vintgarju, tik ob strugi potoka Bistrica. Pot je sprva široka, v srednjem delu ožja in zelo razgibana, v zadnjem delu pa se znova razširi in položi. S konca vintgarja nadaljujemo skozi pohorske gozdove do cerkve sv. treh kraljev. Do izhodišča se vrnemo po isti poti ali prek Velikega Tinja. V Bistriškem vintgarju je na ožjih delih poti zlasti v mokrem potrebna previdnost.

Zemljevid: Pohorje, 1 : 50.000.




NEDELJSKA MAŠA V župnijski cerkvi sv. Jerneja v Slovenski Bistrici je maša vsako nedeljo ob 7. uri in ob 8.30.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh