Napis na nagrobniku: »Kar sem zaslužil, sem dal tvojim, Kristus,« pove, kako je ta veliki renesančni slikar, ki ga je kot zavetnika katoliških umetnikov Janez Pavel II. šele 1982 razglasil za blaženega, duhovno oblikoval svoje življenje.

Kot redovnik, ki mu ni bilo mar za posvetnost, je imel vzdevek blaženi. Slovel je po pobožnem življenju, skrbi za revne, dobri volji. Dominikancem se je pridružil 1417, ko je bil že priznan.

Njegove sakralne slike razodevajo Božji navdih: vsak angelček je podoba miline in prinaša vzdušje nebes, a največji navdih mu je sveta Družina, posebej Marija. Kristusovo trpljenje ga je tako ganilo, da je ob ustvarjanju slike jokal in ves čas predano molil. Motiva poslednje sodbe in Marijinega oznanjenja, ki ju je najpogosteje upodabljal, govorita o slikarjevi globoki presunjenosti nad skrivnostmi, ki jih je Stvarnik podaril človeku.

Zapustil je čudovite svete podobe, kjer se razlivata Božja svetloba in nebeška milina. Vse njegovo delo se odlikuje po barvah (prevladujejo rdeča, zlata in Marijina modra) ter izjemnem detajlu: osebe v ozadju so enako natančno naslikane kakor tiste v prvem planu.

Ko ga je papež želel imeti na škofovskem sedežu v Firencah, je odgovoril: »Ne znam učiti, pridigati ali voditi ljudi; ne znam drugega kot slikati v Božjo slavo. Pustite me, da sem to, kar sem. Varneje je ubogati kot vladati.«

Večni Oče, naj bodo tudi moje misli o tebi in svetu jasne in čiste kot barve na slikah blaženega Fra Angelica.