Izpraznimo se in Jezus nas bo napolnil

Kakšne podobe nam pridejo pred oči, ko pomislimo na kraljestvo? Morda vitezi v bleščečem oklepu, lepe dame, oblečene v fino svilo, in utrjen grad, obdan z jarkom. Ali morda pomislimo na kaj sodobnejšega: dvor kraljice Elizabete, na primer. Naj si predstavljamo srednjeveške viteze ali sodobne vladarje, naše podobe kraljestva običajno vsebujejo blišč, bogastvo in spletke.

Namesto tega si poskusimo predstavljati drugačno kraljestvo, v katerem živijo delavci in kmetje, ki se zbirajo ob kralju, ki je tudi sam navaden tesar. Ne poslušajo glasbe potujočih pevcev, temveč tega moža, ki jim pripoveduje zgodbe o sejalcih in semenu ter sinovih in očetih.

To je kraljestvo, ki ga je uvedel Jezus. Skoraj v vseh pogledih je drugačno od zemeljskih kraljestev. Jezus je v govoru na gori Božje kraljestvo opisal kot življenje molitve, posta in dajanja miloščine ter nastavljanja drugega lica. Z ljudmi ravnamo tako, kot bi želeli, da bi drugi ravnali z nami, in neomajno zaupamo, da bo Bog poskrbel za nas.

Ni naključje, da je Jezus govor na gori začel z blagri – nizom osmih milosti, ki smo jih deležni, kadar živimo po Božjih vrednotah. Blagri so tako rekoč »fotografija« preostanka Jezusovega nagovora in nas učijo živeti kot prebivalci nebeškega kraljestva. Poleg tega obljubljajo plačilo: življenje, polno sreče. Grška beseda, ki pomeni »blagor«, s katerim se začne vsak stavek, makarios, pomeni »srečen«.

Marsikaj bi lahko povedali o posameznih blagrih, vendar se bomo tokrat posvetili samo prvemu, ki se glasi: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Ugotavljali bomo, kako ga lahko uporabimo v praksi, da bomo življenje in srečo v kraljestvu še globlje doživeli.

Življenje v razdajanju

Če hočemo razumeti, kaj pomeni biti ubog v duhu, je najbolje, če pogledamo samega Jezusa. Bolj kot vsi drugi je ta blagor živel v polnosti in popolnosti. Zakaj? Ker ubog v duhu v svojem bistvu pomeni, da se izpraznimo pred Bogom in smo pripravljeni storiti vse, kar nam naroča nebeški Oče.

Predstavljajmo si Jezusa, večnega Božjega Sina, ki sedi na nebeškem prestolu in uživa v slavljenju neštetih angelov. Zakaj bi vse to zapustil in odšel na svet, poln greha in žalosti? Ker je bil ubog v duhu. Ni se trdno oklepal svojega položaja. Apostol Pavel je zapisal, da je »sam sebe izpraznil« in prišel živet med nas kot človek (Flp 2,7). V svoje stvarstvo je prišel kot nebogljeno dete in privzel vse omejitve človeške narave.

Celoten esej si preberite v reviji Beseda med nami.