V vojašnici barona Andreja Čehovina v Postojni so prenovili objekt, ki so ga v uporabo dobili letos in v katerega je bila umeščena tudi kapela svete Barbare. Slovesnosti blagoslova, ki mu je sledila sveta maša, so se udeležili pripadniki Vojaškega vikariata, postojnski župan Igor Marentič, postojnski dekan Jožef Koren, poveljnik sil Slovenske vojske br. Boštjan Močnik, poveljnik 1. brigade polkovnik Gregor Vodeb, pripadniki Slovenske vojske iz vojašnice Postojna, upokojeni pripadniki, arhitekt Bruno Urh s hčerko in predstavniki izvajalcev notranje opreme ter predstavniki župnije Postojna. 

Kapela je za vojake zelo pomemben prostor

“Sveta Barbara je zavetnica rodu artilercev,” je povedal Dejan Glavač, vojaški vikar v Postojni. “Kapele v vojaških objektih nudijo pripadnikom Slovenske vojske prostor, v katerem se srečajo z Bogom, sodelavci in samim seboj. Skrb za duhovno dimenzijo človekovega bivanja je za vojake še posebej pomembna, saj se pri svojem služenju srečujejo s težkimi in nevarnimi okoliščinami.” Poudaril je, da kapela v vojašnici Postojna omogoča dostop zunanjim obiskovalcev in je tako povezovalni člen med vojaškim in civilnim okoljem ter, kar je bistveno, med Bogom in človekom. “Na ta način uresničuje geslo in poslanstvo Vojaškega vikariata: biti zvest Bogu in domovini!”

Zdi se mi, da ni lepo tisto, kar si lahko kupimo, ampak tisto, čemur si želimo pripadati. (Bruno Urh)

Arhitekt Bruno Urh o svojem delu

“Bog nagovarja na različne načine, arhitekte pa tudi z navdihom,” pravi arhitekt prenovljene kapelice, Bruno Urh, ki upa, da bo v Postojni kapelica postala majhen prostor velikega notranjega miru. “Kot motiv sem izbral tri okna, ki so povezana s trpljenjem svete Barbare. Motiv sem po principu repeticije nato ponavljal v različnih materialih in elementih, v kovini, lesu, kamnu, kot okno, obok, kropilnik, oltar, stol itd.” Pri projektu je sodelovala tudi njegova hčerka, arhitekta Tita Urh, ki je računalniško nadgradila njegove risbe. “Zdi se mi, da ni lepo tisto, kar si lahko kupimo, ampak tisto, čemur si želimo pripadati,” je zaključil Bruno Urh. “Zato si želim, da bi bila ta kapela lepa tudi vojakom.”