Zapri
Iskanje

Blagoslov Primoža Rogliča

Za vas piše:
Rok Blažič
Objava: 08. 09. 2021 / 07:59
Oznake: Družba, Šport, Mnenja
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 08.09.2021 / 08:03
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Blagoslov Primoža Rogliča

Blagoslov Primoža Rogliča
Športniki so lahko pričevalci poštenosti, skromnosti, trdega dela, pa tudi odličnosti, zdravega ponosa in samozavesti. FOTO: Pexels.
Dne 22. marca 2007 je pot mladega, nadarjenega skakalca (dobesedno) strmoglavila z višine – Primož Roglič je padel na svojem prvem nastopu na planiški letalnici. Na srečo jo je odnesel brez trajnih fizičnih poškodb, a v športu, kjer so odločilni pravi občutki, ni več našel vrhunske forme.

Leta 2012 je odložil skakalne smuči in marsikdo bi v takšnem trenutku opustil športno pot. Roglič je prodal motor in si kupil prvo pravo kolo. Od takrat naprej je v kolesarstvu izjemno hitro napredoval, izkazalo se je, da ima zelo dobre fizične predispozicije, predvsem pa je bil pripravljen na trdo delo.

Od takrat je preskakoval en mejnik za drugim, a pot ni bila gladka. Sledili so še drugi padci, resnični in metaforični, a vsako sezono se je uspel pobrati in še nadgraditi svoje uspehe, kot ugotavlja novinar Slavko Jerič v kolumni na MMC. 

Potem ko je doživel neuspeh na Giru d'Italia, je leta 2019 na španski Vuelti postal prvi Slovenec, ki je osvojil tritedensko dirko. Lani mu je zmago na najprestižnejši dirki, francoskem Tour d'France, tik pred koncem pobral drugi slovenski as, mladi Tadej Pogačar. 

Sledila je Rogličeva prva slovenska zmaga na kolesarskem spomeniku in drugič osvojena Vuelta. Letos mu je hujši padec znova preprečil zmagoslavje na dirki po Franciji, odgovoril je z olimpijsko zlato medaljo v kronometru in tretjo Vuelto.

Roglič je deset let po padcu v Planici na svojem blogu tako opisal, kaj ga je življenje naučilo: »V novem in starem športu pa je nekaj isto: naučil sem se, da ne glede na to, kako trdo priletiš ob tla, se moraš vedno spraskati nazaj gor in nadaljevati. Samo naprej, brez popuščanja!!!« 

Z njegovo zmagovalno miselnostjo je tesno povezano to, da se je naučil izgubljati: iz srca čestitati tistim, ki so ga premagali, se pobrati in iti naprej.

Če pomislimo, so prav to zgodbe, ki ustvarjajo čar športa. Ne le serijski zmagovalci, premikanje meja človeških zmožnosti in vedno višji izzivi, ampak predvsem človeška igra padcev in vzponov, ki je naraven del življenja, tudi če ne tekmujemo v »prvi ligi«. 

Šport je v tem smislu zrcalo življenja, tako kot umetnost, je kot napet roman, ima svoj dramatski lok in katarzično razrešitev. Čeprav velja za lahkotnejše razvedrilo, to ne pomeni, da nam ne more dati globljih življenjskih uvidov.

V času, ko nas le malo stvari zares navduši, poveže in motivira, je šport prevzel določene funkcije, ki sta jih prej opravljala kultura in religija. Pri njem nas privlači občutek enakosti, kjer lahko vsakdo s svojim talentom in trudom doseže vrh. 

Zato je ogorčenje toliko hujše, ko v športno igro (preveč) poseže igra denarja, kot vidimo v dopinških primerih ali pri poskusu ustanovitve nogometne »superlige«. V nečistem svetu od športa pričakujemo, da bo prostor čistosti, česar pogosto ne upraviči. 

Zgodovina, tudi v kolesarstvu, nas svari, da ne smemo iz ljudi, še tako izjemnih, kovati polbogov. Lahko pa se po njih zgledujemo. 

Lahko so pričevalci poštenosti, skromnosti, trdega dela, pa tudi odličnosti, zdravega ponosa in samozavesti. Predvsem takrat, ko se zavedajo, da jim je vse to podarjeno v enaki meri, kot je prigarano. 

Zdi se, da nam to sporoča podoba Primoža Rogliča, ko je svojo tretjo zmago na Vuelti pričakal pred katedralo apostola Jakoba v Santiagu de Compostela. V romarski opravi (ta mu je pripadala, saj je prekolesaril veliko več od 200 km, ki se zahteva za opravljeno romanje) je stopil na oder za zmagovalce, z romarsko palico naredil znamenje križa in blagoslovil množico. 

Romar je dosegel svoj cilj, a prepričani smo, da se bo njegova izjemna pot nadaljevala.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (37/2021). 

Nalaganje
Nazaj na vrh